Knjiga [psi] – sedmo čudo sveta

Temelj vseh vej znanosti je prepoznavanje osnovnih elementov in povezav med njimi. Brez tega védenja znanosti sploh ni mogoče razviti. To pomeni, da lahko naravne pojave, dokler ne prepoznamo in razumemo osnovnih elementov, le opazujemo, do iskanih odgovorov in rešitev pa prihajamo le z eksperimentiranjem, torej bolj ali manj naključno. Tako so že starogrški misleci razmišljali, iz česa je sestavljena neživa narava in kaj gradi živa bitja. Dokler je veljalo prepričanje, da so osnovni elementi narave zemlja, zrak, voda in ogenj, pa ni bilo mogoče ustvariti kemijskih formul in predvideti kemijskih reakcij. Prelomnico na tem podorčju znanosti predstavlja leto 1869, ko je ruski kemik Mendelejev na osnovi odkritja atoma predstavil periodni sistem elementov. Tega pozna danes vsak osnovnošolec, prav s tem odkritjem pa je bil sploh mogoč razvoj te veje znanosti. In tako je razumevanje kemije in elementarne fizike v nekaj desetletjih po tem odkritju napredovalo bolj kot pred tem v več tisoč letih.

Razumevanje osnovnih elementov je ključnega pomena za vse veje znanosti, zato ni bilo prav nič drugače tudi na drugih področjih. Spoznanje, da Zemlja ni ravna ploskev, okoli katere bi se vrtelo vesolje, je pripeljalo do razumevanja njenega izvora in časa nastanka. Odkritje evolucijske teorije in DNK je omogočilo podoben razvoj v biologiji.

Na področju psihologije pa ni nikoli prišlo do takšenga preboja, in človeški možgani so še vedno nerazvozlana skrivnost narave. In čeprav je bilo v razvoj te veje znanosti vloženega ogromno truda, nam na tem področju še vedno ostajajo le opazovanje, eksperimentiranje in iskanje naključnih rešitev. Na podorčju psihologije je danes uveljavljenih več kot osemdeset različnih teorij in modelov, a nobeden ne omogoča tega, kar je omenjeno razumevanje osnovnih elementov omogočilo v drugih vejah znanosti.

Na tem mestu bodo sicer mnogi ugovarjali, da kaj takega v psihologiji sploh ni mogoče, vendar se zdi, da je nekomu naposled le uspelo razvozlati skrivnost človeškega uma, in sicer z novo teorijo psihologije, imenovano REI. Njen avtor napoveduje, da bo ta teorija v naslednjih desetletjih postavila na glavo večji del tega, kar smo na tem področju verjeli doslej. Za to, da ne gre za samo še eno tistih pompoznih napovedi, za katerimi se potem kmalu razkadi dim in poleže prah, čoveštvo pa, kot že tolikokrat, ostane praznih rok, govorijo tokrat dejstva. Avtor nove teorije pojasnjuje fenomene človeške psihe kot za šalo in pri tem ponuja teoretične rešitve, katerih pravilnost potrjuje tudi praksa. Pri tem se uspešno loteva na primer težav, ki so veljale za vseživljenjske, ker jih doslej ni bilo mogoče odpraviti.

Ena takih rešitev je povsem nova metoda za odpravo disleksije, motnje branja, s katero se sooči 5 odstotkov vseh prvošolcev. Disleksija (starejše poimenovanje je legastenija) je v strokovnih krogih doslej veljala za vseživljenjsko, neodpravljivo motnjo. Z velikim trudom je bilo pri nekaterih dislektikih težave doslej sicer mogoče ublažiti, pogosto pa se posamezniki iz neznanega razloga vse življenje niso mogli naučiti branja in pisanja. Pri tem govorimo seveda o normalno razvitih inteligentnih ljudeh, ki jim branje predstavlja nerešljivo težavo. Strokovnjaki, ki so proučevali delovanje nove metode, so potrdili njeno učinkovitost, saj je z njeno pomočjo zdaj mogoče doseči to, kar ni prej uspelo nikomur – namreč disleksijo popolnoma odpraviti. Na novinarski konferenci, na kateri so bili predstavljeni izsledki o delovanju te metode, so strokovnjaki to odkritje primerjali z odkritjem zdravila za virus HIV.

Kot zanimivost naj omenimo, da je avtor nove teorije problem disleksije razvozlal povsem teoretično, in to v pičlih dveh urah po prvem soočenju s to težavo. Takrat je na list papirja izpisal več kot deset značilnih dislektičnih težav, čeprav težav dislektikov prej sploh ni poznal, in je celo predvidel, da na Kitajskem, pri branju pismenk, te težave najbrž ni. Takšnega predvidevanja in reševenja težav v delovanju človeškega uma ne omogoča nobeden od doselj poznanih in uveljavljenih modelov psihologije.

Pričakovali bi, da bo avtor takšno teorijo zapisal v obliki strokovne disertacije ali drugi obliki, značilni za predstavitev znanstevnih odkritij. Toda to se ni zgodilo in revolucionarna teorija je predstavljena v obliki preproste zgodbe. Na tak način je avtor naredil, da je to znanje dostopno vsakomur, in ne le ozkemu krogu izobražencev. Še bolj nenavadno pa je, da je avtor do tega koncepta knjige prišel, čeprav po več letih raziskovanja, v sanjah, v katerih je v rokah držal knjigo, izdelano natančno tako, kakršno je zdaj mogoče vzeti v roke.

Naslov knjige je ime črke – predzadnje črke v grški abecedi – [psi], kot simbol za psihologijo, prikazana pa je s silhueto golega moškega, z rokama, dvignjenima v obliki črke psi. Knjiga pa novo znanje ne le predstavlja, ampak ga v izjemno dovršeni obliki tudi uporablja. Tako bralci, ki se soočijo s to knjigo, ne poročajo le o novih spoznanjih, do katerih jih vodi, ampak tudi o nenavadnih občutkih, ki jih doživljajo ob branju. Čeprav gre za obsežno delo, večina bralcev to knjigo bere večkrat, saj je prava zakladnica prispodob, v katerih se skriva mnogo več, kot lahko človek zazna z enim branjem. Tako poročajo številni bralci po branju te knjige o občutkih, podobnih zaljubljenosti, ali pa jih prevzamejo tako močna čustva, da se razjočejo. Mnogi poročajo, da jim je branje tako spremenilo pogled na življenje, da začenjajo to deliti na življenje pred branjem te knjige in življenje po branju knjige.

Na vprašanje, zakaj se je odločil teorijo zapisati v obliki romana in ne kot strokovno disertacijo, avtor odgovarja: „Sprva se mi je zdel tak koncept precej neresen za tako veliko stvar, danes pa ugotavljam, koliko bolje je bilo ubrati to pot! Čeprav zveni neverjetno, je dejstvo, da ‘nova odkritja’ v stroki ne zanimajo skoraj nikogar več. Znanost je namreč postala ogromen samozadosten aparat, ki ni usmerjen v odkrivanje novega, ampak na prvem mestu v vzdrževanje samega sebe – aparata znanosti, kajti vsak posameznik gleda v tem sistemu predvsem nase in na svoj ugled. Predstavljajte si samo, kako tvegano in težavno bi bilo za uglednega znanstvenika danes dvigniti roko in reči: ’Spoštovani kolegi, priznati je treba, da je naše razumevanje človeške psihe na enaki ravni, kot je bilo prepričanje, da je Zemlja plošča, okoli katere se vrti vesolje.’! 

Res je, da tudi predstavljeni novi model še ne pomeni, da bo z njim že jutri vsakdo lahko ustvarjal čudeže, toda saj tudi v osnovni šoli, ko vam predstavijo periodni sistem elementov in DNK, to iz vas še ne naredi kemikov, fizikov in biologov. Pred nami je dolga in strma pot novih odkritij, pri čemer pa je pomembno le to, da je prava.”

Knjiga se odpira vsakomur. Prevzema stare in mlade, preproste in izobražene, moške in ženske, verujoče in neverujoče, celo najbolj skeptične in zadržane. V predstavljeni obliki zmore marsikaj, kar je bilo za naše razmišljanje doslej nepredstavljivo. Osnovno poslanstvo te knjige pa je človeštvu vrniti izgubljeno ljubezen. Prav pa je povedati tudi to, da nekateri bralci te knjige ne morejo sprejeti, da je sredi branja ne morejo več odpreti. To so najpogosteje ljudje, ki jih njihov način razmišljanja tako močno ukaluplja, da se niso sposobni pogledati v zrcalu svoje psihe. Po drugi strani pa se neredko zgodi, da jo desetletniki razumejo celo bolje kot njihovi starši! Pravila, kako bo knjiga na koga delovala, preprosto ni.

Prva izdaja knjige je bila kljub za tako majhen trg izjemno visoki nakladi razprodana in je na domačem trgu podrla kar nekaj prodajnih rekordov in se uvrstila na prvo mesto med prodanimi knjigami, tako domačimi kot tujimi. 

Pisec te knjige in avtor nove teorije REI takole odgovarja na pogosto zastavljeno vprašanje, zakaj ostaja anonimen, zakaj se ne želi predstaviti javnosti: „Saj nisem nor! Vem, za kaj gre, in če bo nova teorija postavila na glavo svet, to še ne pomeni, da si želim, da postavi na glavo tudi moje življenje. V mojih sanjah knjiga ni bila podpisana, zato sem jo tudi ustvaril tako. Ne hrepenim po slavi, moje življenje je čudovito, in ne vidim nobenega razloga, da bi to spreminjal. Ob tem pa je nadvse pomembno tudi to, da bralec prebere to knjigo brez vseh predsodkov, preprosto tako, kot se mu odpira. Glavnega junaka si mora vsakdo ustvariti po svoji predstavi in ne po predstavi o piscu knjige, saj ga knjiga le tako lahko pripelje do spoznanj, ki so pomembna zanj.”