Francoska igralka, pevka in modna ikona šestdesetih let je s svojim neustavljivim karizmatičnim nasmehom, zapeljivim pogledom in brezčasnim slogom postala simbol seksualne revolucije in ženskega samozavestnega izraza.
Več kot le filmska zvezda, Bardotova je oblikovala estetiko in kulturo svoje dobe, hkrati pa ostala trdno zavezana svoji strasti do živali in humanitarnih dejavnosti. Njeno življenje je zgodba o vzponih in padcih, svobodi in kontroverznosti – zgodba, ki še danes fascinira svet.
Novica o njeni smrti je prišla po poročilih, da je igralka oktobra 2025 prestala operacijo zaradi »resne bolezni«.
Kariera
Bardot se je rodila kot Brigitte Anne-Marie Bardot septembra 1934 v Parizu. Bardotova, ki so jo pogosto imenovali po njenih inicialkah B.B., je postala mednarodno znana po vlogi v kontroverznem filmu ‘Bog je ustvaril žensko’ iz leta 1956.
Svojo kariero je začela kot manekenka in leta 1950, ko je bila stara le 15 let, se je pojavila na naslovnici revije Elle. To ji je prineslo ponudbo za vlogo v filmu Les Lauriers sont coupés režiserja Marca Allégreta. Čeprav vloge ni dobila, je na avdiciji spoznala Rogerja Vadima, s katerim se je poročila leta 1952. Kasneje jo je režiral v filmu Bog je ustvaril žensko.
Film je bil uspešnica, Bardotova pa je postala mednarodna zvezda in simbol »seks mačke« tistega časa. Istega leta sta se Bardotova in Vadim ločila, vendar sta še naprej sodelovala na profesionalni ravni.
Bardotova je razširila svoj filmski repertoar na komedije in v 50. letih igrala v filmih La Parisienne in Babette Goes to War. S Vadimom je nadaljevala sodelovanje v filmih The Night Heaven Fell in komediji Please, Not Now!.
Bardotova se je celo življenje borila z duševnim zdravjem in leta 1960, med snemanjem sodnega drame The Truth, poskušala narediti samomor. Bardot je v intervjuju za revijo FRANCE leta 2010 spregovorila o boju s slavo in dejala: »Res sem bila večkrat na robu samomora – čudež je, da sem še živa.«
V 60. in 70. letih je nadaljevala z igranjem in leta 1965 nastopila v svojem prvem hollywoodskem filmu Dear Brigitte ob Jamesu Stewartu. Leta 1968 je igrala v vesternu Shalako ob Seanu Conneryju, čeprav film ni bil uspešen v kinematografih.
Kljub nadaljnjemu delu v filmih je njeno zanimanje za industrijo upadalo. Leta 1973 je ponovno sodelovala z Vadimom v filmu Don Juan, ali če bi bil Don Juan ženska. Istega leta je igrala v filmu The Edifying and Joyous Story of Colinot.
Bardotova se je leta 1973, pri 39 letih, umaknila iz igralskega poklica in se podala na novo poklicno pot: aktivizem za pravice živali. Leta 1986 je ustanovila Fundacijo Brigitte Bardot za dobrobit in zaščito živali.
Zasebno življenje
Po ločitvi od Vadima je Bardot leta 1958 začela razmerje z igralcem Jacquesom Charrierjem, s katerim se je poročila leta 1959. Januarja 1960 sta dobila sina Nicolasa-Jacquesa Charrierja. Leta 1962 sta se ločila, sina pa je vzgajala predvsem Charrierjeva družina.
»Nicolasa nisem vzgajala, ker sem potrebovala podporo, korenine,« je Bardot kasneje povedala novinarju. »Nicolasu nisem mogla biti korenina, ker sem bila sama popolnoma izkoreninjena, neuravnovešena, izgubljena v tem norem svetu.«
Julija 1966 se je tretjič poročila z nemškim milijonarjem Gunterjem Sachsom. Leta 1969 sta se ločila.
Bardotova je imela tudi znane ljubezenske afere s svojim soigralcem iz filma In Bog ustvaril žensko Trintignantom in Warrenom Beattyjem. O Beattyju je Bardot v svoji avtobiografiji Initials B.B. iz leta 1996 napisala, da je imel igralec »neizmeren šarm, ki se mu ni bilo mogoče upreti«, kot poroča Associated Press, in dodala: »Zakaj ali za koga bi se mu upirala?«
Septembra 1983, na svoj 49. rojstni dan, je Bardot zaužila preveliko količino tablet in rdečega vina. Odpeljali so jo v bolnišnico, kjer so ji izpraznili želodec. Istega leta je Bardotova prejemala zdravljenje za raka na dojki.
Leta 1992 se je aktivistka poročila z Bernardom d’Ormalejem, nekdanjim svetovalcem francoskega politika Jean-Marieja Le Pena, kontroverzne osebnosti v francoski politiki, ki je bil po podatkih agencije AP vsaj šestkrat obsojen zaradi rasizma in spodbujanja rasnega sovraštva.
V naslednjih letih je Bardotova sama sprožila polemiko in bila večkrat kaznovana s strani francoske vlade zaradi »spodbujanja rasnega sovraštva«. V svoji knjigi Le Carre de Pluton iz leta 1999 je kritizirala priseljevanje v Francijo in napisala: »Moja dežela je ponovno preplavljena s prevelikim številom tujcev, zlasti muslimanov.«
Za ta komentar ji je francosko sodišče leta 2000 naložilo kazen v višini 30.000 frankov.
Leta 2008 jo je francosko sodišče petič kaznovalo zaradi »spodbujanja rasnega sovraštva« proti muslimanom v Franciji. Bardot, goreča zagovornica pravic živali, je decembra 2006 takratnemu notranjemu ministru (in kasnejšemu predsedniku) Nicolasu Sarkozyju napisala pismo, v katerem je kritizirala muslimanski praznik Aid el-Kebir, ki se po poročanju praznuje z zakolom ovac.
V pismu je napisala, da je Francija »utrujena od tega, da jo vodi za nos ta populacija, ki nas uničuje, uničuje našo državo s svojimi dejanji«. Tožilec v Bardotovem primeru je takrat izjavil, da je utrujen od obtoževanja igralke za kazniva dejanja, povezana s ksenofobijo, poroča BBC News.
Januarja 2018 je Bardotova zaslovela, ko je v intervjuju za francosko revijo Paris Match gibanje #MeToo označila za »hinavsko, smešno in nezanimivo«.
»Mnoge igralke se spogledujejo s producenti, da bi dobile vlogo. Ko potem pozneje pripovedujejo svojo zgodbo, pravijo, da so bile spolno nadlegovane,« je takrat dejala, kot poroča The Guardian. »V resnici jim to ne koristi, ampak jim samo škoduje. Velika večina je hinavska in smešna,« je dodala Bardotova.
Bardotova je dejala, da nikoli ni bila žrtev spolnega nadlegovanja in da ji je bila všeč pozornost, ki so ji jo namenjali njeni moški kolegi: »Mislim, da je bilo lepo, ko so mi rekli, da sem lepa ali da imam lepo ritko. Takšni komplimenti so lepi.«
Bardotova je za sabo pustila moža in sina.
