Nič presenetljivega, ko pa je (pretežno) avtoritarna vzgoja preteklih deseteletij sproducirala negotove posameznike, ki so na vsakem koraku dvomili vase. In človek ne bi bil človek, če bi znal iti po zlati srednji poti, zatorej je ubral nasprotno – permisivno vzgojo, katere posledica so generacije narcisov, ki vidijo le sebe; ki jim vse preprosto pripada; in brez kančka empatije oz. čustvene inteligence.
 
 

Samozavest je zelo pomembna

Samozavest je pomembna – zelo. Vendar zdrava, predvsem pa realna, torej dejanskim sposobnostim in talentom ustrezna. Predvsem pa samozavest NI enako domišljavost, česar mnogi ne ločijo. Starši morajo vzgojiti samozavestnega otroka, če hočejo, da bo uspešen in srečen; samozavest je nujna za uspeh; razni trenerji in guruji svetujejo svojim nesamozavestnim strankam "fake it untill you make it".
 
Tudi raziskave potrjujejo, da obstaja povezava med samozavestjo in zadovoljstvom v življenju, zato je jasno, da si razgledani starši trudijo, da bi vzgojili samozavestne otroke. A čeprav je namen dober, pa je dejstvo, da sta permisivna vzgoja in poveličevanje otrok in njihovih dosežkov kot posledico prinesla nekaj generacij narcističnih pošasti, se strinjajo strokovnjaki psihologi.
 

PREBERITE TUDI: 5 nasvetov, kako vzgojiti bolj prijazne in sočutne otroke

 

Naša osebnost

Psihologi si niso enotni, ali je naša osebnost prirojena ali se tekom življenja spreminja. Nekateri trdijo, da jo v celoti dobimo ob rojstvu, kar bi pomenilo, da smo, kar smo in opaznejše spremembe niso možne; drugi trdijo, da nas skorajda v celoti izoblikujejo življenjske izkušnje in se naša osebnost tekom življenja prilagaja.
 
Tretja skupina pa zavzema (zlato) srednjo pot. Trdijo, da se naša osebnost spreminja tekom otroštva, v zgodnji odrasli dobi pa je več ali manj ustaljena. Skratka, naše obnašanje in vse, akr smo v odrasli dobi, je v glavnem plod vzgoje in ravnanja, ki smo ga prejemali kot otroci.
 
Nekateri strokovnjaki prihajajo do ugotovitev, da obstaja genska komponenta tako za samozavest kot tudi narcisizem, a hkrati vztrajajo, da je najpomembnejša vzgoja in odnos staršev, učiteljev in drugih pomembnejših odraslih v otrokovem življenju. In ker imata samozavest in narcisizem določene skupne točke, lahko s tem, ko želimo vzgojiti samozavestnega otroka, mimogrede, nevede in nehote vzgojimo narcisa.
 

Razlika med samozavestjo in narcisizmom

Tako samozavest kot tudi narcisizem temeljita na tem, kako menimo, da nas dojemajo drugi ljudje. Narcisi in samozavestni ljudje to dojemajo zelo različno, kar močno vpliva na to, kako vidijo sebe in druge. Narcisi se doživljajo kot superiorne, samozavestni ljudje pa kot vredne.
 
Narcisi svet dojemajo vertikalno. Vse je v določeni hierarhiji in vsi so pod njimi ali nad njimi. Enakih preprosto ni. Cilj narcisa je zatorej, da se premakne naprej, navzgor – zlepa ali zgrda. Za to bo uporabil skoraj vsa sredstva.
 
Ljudje z visoko samozavestjo pa svet vidijo horizontalno, kjer so vsi enakopravni. Stremijo k razumevanju in sodelovanju, ne napredovanju po hierarhični lestvici. Z ljudmi ustvarjajo globoke, intimne vezi. Skratka, svoje odnose vidijo kot nekaj, kar je del njih in ne kot sredstvo za dosego cilja, da bi potrdili svojo krhko samopodobo.
 
Tako znaki narcisizma kot tudi samozavesti se začnejo kazati nekje pri 7 letih. To je starost, ko začnejo otroci razvijati občutek sebe in sposobnost presojanja, kakšni so v primerjavi z drugimi. Do najstniških let se osebnost utrdi in jasno je, ali smo vzgojili narcisa ali samozavestno osebo.
 

Študija potrdila teorijo

Da bi raziskovalci to teorijo preverili, so izvedli študijo, v kateri so preverjali otrokovo osebnost in način, kako so se starši obnašali do njih. Ugotovili so, da so imeli otroci, ki so postali samozavestni, starše, ki so se do njih obnašali z naklonjenostjo in nežno skrbnostjo, a jih niso pretirano hvalili. Starši otrok, ki so postali narcisi, pa so svoje otroke neprestano hvalili in poveličevali ter jih primerjali z otroki, ki so dosegli manj od njih.
 
Skratka, starševska ljubezen, skrb in toplina vodijo v samozavestne, čustveno stabilne otroke; starševsko hvalisanje in poveličevaje otrok pa v male narcise.


PREBERITE TUDI: Pasti sodobne vzgoje
 

Kako vzgojiti samozavestnega otroka in ne narcisa?

Strokovnjaki svetujejo naslednje:
  1. Starši, učitelji in ostali naj otroke pohvalijo za dosežke, a naj jih pri tem ne primerjajo z drugimi. Razlika med "Super si to naredil/a!" in "Ti si najboljši!" morda ni videti velika, a posledice, v katere vodi, so. Prva izraža vrednost, ki je temelj samozavesti, druga pa superiornost, ki je temelj narcisizma.
     
  2. Otroke je treba oddaljevati od narcističnega razmišljanja tudi na način, da se jih spodbuja, da mislijo, da so enakovredni svojim vrstnikom, ne nad njimi (in tudi ne pod njimi).
     
  3. Otrokom, ki kažejo pomanjkanje samozavesti, morajo pomembni odrasli v njihovem življenju pomagati razumeti in razložiti opazke, ki jih imajo drugi o njih. Ljudje z nizko samozavestjo – otroci ali pa odrasli – so nagnjeni k temu, da preslišijo pohvale, medtem ko kritike slišijo kot povečave in se utapljajo v njih. Tem otrokom je treba zagotoviti občutek vrednosti in jih naučiti, da so pozitivni komentarji resnični in upravičeni, kritike pa konstruktivni nasveti za izboljšanje.

Ustrezno ravnanje z razvijajočo se otrokovo osebnostjo je ključnega pomena, da iz njih zrastejo odrasli z dobro samopodobo in zdravo samozavestjo, ne pa narcisi.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj