Da so temelji za vse, kar postanemo, postavljeni v najzgodnejšem otroštvu, ni nobena skrivnost več. zato je tako pomembno, da se za otroke odločajo zreli ljudje, ki ne prenašajo svojih nepredelanih travm na naslednje generacije. A to se zgodi le redkokdaj.
Eden najpomembnejših vplivov travm v najzgodnejših letih je tudi na naše odnose v zreli, odrasli dobi. Namreč ker otroci še nimajo razvite sposobnosti kritičnega mišljenja, ne morejo razumeti, zakaj so njihovi starši grobi, jih ponižujejo, zavračajo, zanemarjajo, ne izkazujejo ljubezni, nikoli ne pohvalijo, temveč le kritizirajo ali celo še fizično in/ali spolno zlorabljajo.
Da bi iz vsega skupaj nekako dobili smisel, začnejo za vse dogajanje kriviti sebe in ponotranjijo prepričanje, da je nekaj narobe z njimi, da niso dovolj dobri, pridni, ljubljivi. Skratka, kakršnokoli nasilje nad otroki ne povzroči, da bi otroci nehali ljubiti svoje starše, temveč nehajo ljubiti sebe.
Posledično se taki otroci začnejo naslanjati na zunanje vire podpore in skrbi – tudi staršev – da bi le nekako dobili potrditev, ki jo za svoj zdrav razvoj in razvoj dobre samopodobe in lastne vrednosti potrebujejo.
To se najpogosteje kaže v dajanju čustvene opore staršem oz. skrbnikom; opravljanje veliko del doma; izjemna pridnost v šoli in obšolskih dejavnostih; perfekcionizem … skratka, dejanja, ki bi jih pričakovali od odraslih ljudi. Vse to le zato, da bi končno dobili priznanje in potrditev, da so dovolj dobri.
In s tem, ko ti otroci postanejo odvisni od zunanjih pohval in potrditev, ki jih potrebujejo, hkrati ustvari tudi proces, kjer je lastna vrednost odvisna od priznanj in pohval drugih – in to se prenese tudi v odraslo dobo. Taki ljudje se tako zelo trudijo pomagati drugim in jim na sploh ustreči na tisoč in en način.
Taki otroci rastejo v okolju, kjer so pohvale in priznanja odvisna od tega, kako priden je otrok in kakšni so njegovi dosežki – in ne dejstva, da je vsak otrok, vsak človek ljubljiv že sam po sebi. Skratka, gre za pogojno ljubezen.
Takim otrokom – in kasneje odraslim – manjka pristni občutek zavedanja lastne vrednosti, česar posledica je slaba samopodoba. Taki odrasli tudi ne znajo postavljati mej in se ne zavedajo lastne vrednosti. Ne upajo si reči ‘ne’, ker se bojijo, da jih bodo ljudje zavrnili in jih ne bodo več imeli radi; ne upajo si povedati svojega mnenja, da ne bi koga odbilo ipd. Vredne se počutijo le ob priznanjih in pohvalah drugih, sploh če so večni ustrežljivci in pomagalci – pozabljajo pa na lastne meje, omejitve in potrebe.
Znaki odvisnih odnosov v odraslosti:
- Globoko vžrta potreba po priznanju in pohvalah drugih ljudi.
- Občutek lastne vrednosti je pogojen s tem, kaj drugi mislijo.
- Navada, da nase prevzema več obveznosti in dela, kot ga lahko opravi, da bi dobil/a pohvalo ali priznanje nekoga drugega.
- Navada opravičevanja tudi ko ni naredil/a nič narobe ali prevzemanje krivde nase.
Se prepoznate?
Če je vaš odgovor DA, si omislite strokovno pomoč terapevta, ki vas bo vodil in vam pomagal iz primeža slabe samopodobe in občutka lastne nevrednosti; naučili se boste postavljanja mej in postopoma pridobili (samo)spoštovanje, ki si ga zaslužite.
