Včasih se nam zgodi, da se gledamo kot psi in mačke. Ne najdemo in ne najdemo skupnega jezika. Kot da smo z dveh različnih svetov. Ženske in moški.
Ženska moškemu očita, da je neobčutljiv, nepozoren, da ne zna prisluhniti, da ni v njem nobene topline in sočutja, da je preveč redkobeseden, da ji ne posveča dovolj ljubezni, da mu ni mar za njun odnos, da se ne ljubi, temveč seksa in da ne zna pokriti školjke v stranišču.
Moški pa ženski očita, da je slaba voznica, ne razume oznak na cesti, da z napačne strani gleda na zemljevid, da nima nobenega občutka za smer, da veliko preveč govori, ne da bi kdaj prišla do bistva in da vse zaupnosti izda staršem ali prijateljicam.
Prebrala sem kupe knjig na temo odnosov med ženskami in moškimi, ker me je, tako kot že mnoge pred menoj, zanimalo, čemu ne najdemo skupnega jezika, čemu se tolikokrat sprašujemo, ali je res pravi/a, če me pa ne razume.
Dokopala sem se do zanimive ugotovitve, z obelodanjenjem katere bom tvegala burno reakcijo in nasprotovanje vseh t.i. emancipiranih žensk, ki se goreče bore za enakopravnost med spoloma, vseh tistih, ki se izgovarjajo na napačno vzgojo, na pomanjkanje volje in sodelovanja in na nekatere druge vzroke, s katerimi ob sporih mahajo pred partnerjevim nosom.
Dejstvo, da ženski možgani delujejo zelo različno od moških, je krivo za večino težav, ki se pojavljajo med spoloma.
Raziskave so pokazale, da ženske in moški pri istih opravilih uporabljajo različne dele možganov. Ženske imajo več centrov za govor na levi in desni možganski polovici, predvsem v prednjem delu. Ti centri se povezujejo s slušnimi centri, kar jim omogoča, da lahko hkrati govorijo in poslušajo in to več različnih tem hkrati. Moški centri za govor v možganih so maloštevilni in okrnjeni, nadomešča jih center za besede. Zato moški govore manj in z bolj izbranimi, skrbno pretehtanimi besedami.
Moški možgani imajo več mest za prostorsko zaznavanje in določanje smeri. Nesporno prekašajo ženske v tridimenzionalnem zaznavanju in orientaciji v naravi. Uživajo v načrtovanju in se v prostem času ukvarjajo z dejavnostmi, ki zahtevajo navigacijo in orientacijo. Večina moških zna tudi pravilno določiti, kje je sever, pa četudi se jim sicer niti ne sanja, kje so.
Moški možgani lahko hkrati opravljajo le eno nalogo, ker imajo (za 30 %) slabše možganske povezave med levo in desno poloblo in ker so njihovi možgani organizirani po oddelkih – predalčkih. Zato je npr. moški, ko bere časopis, dobesedno gluh. Zato tudi utiša radio, ko se pogovarja po telefonu.
Zanimiva je tudi razlika v zaznavanju okolice. Ženske imajo širši pogled na neposredno okolje, moški pa vidijo na daljavo in v ožjem zornem kotu. Zaradi tega sodoben mož zlahka najde pot do oddaljenega bifeja, ne znajde pa se v domačem hladilniku, omari ali v predalih. Njegova zmožnost ostrega zaznavanja pa mu koristi pri vožnji ponoči. Žensko iz istega razloga le poredko zalotijo, ko se spogleduje s tujim moškim.
Če ženska in moški ne upoštevata biološke različnosti in če vsak pričakuje od partnerja, da bo živel po njegovih predstavah, postanejo njuni odnosi nevzdržni. Večina napetosti v odnosih je posledica zmotnega mišljenja, da imajo ženske in moški enake načrte, želje in strasti. Včasih je sicer težko razumeti, zakaj je Narava ustvarila tako različni bitji, toda ta dvom je predvsem posledica dejstva, da živimo v okolju, ki je povsem sprto z našo lastno biologijo. Kdor pa razume razvojne vzroke teh razlik, ima vse možnosti, da živi z njimi, jih sprejme, spoštuje in vzdržuje.
Za zaključek pa vsem toplo priporočam ogled monokomedije Jamski človek, ki že nekaj let do zadnjega kotička polni dvorane širom po Sloveniji. Še preden se boste prvič skregali. 🙂
