Saj veste, kaj pravijo: otrok ne pride z navodili za vzgojo. A na srečo je bilo do danes že toliko zgrešenih principov vzgajanja – od avtoritarne, ki je prinesla negotove in anksiozne generacije s slabo samopodobo; do permisivne (nasprotna skrajnost), ki je prinesla generacije razvajenih, samovšečnih in prepotentnih posameznikov, ki menijo, da jim vse preprosto pripada.
A tako kot povsod je najboljša zlata srednja pot in to se je pokazalo tudi pri vzgoji. Če smo prestrogi in pregrobi; ne slišimo otroka in ne upoštevamo njegovih potreb; vzgoja pa temelji na prepovedih in kaznovanju, mu damo občutek nepomembnosti, uničimo mu samozavest in samopodobo. Če mu dovolimo vse, ga poveličujemo in hvalimo tudi ko ni razloga za to, mej pa skorajda ni, dobimo samovšečnega narcisa, ki vidi samo sebe, meni, da mu vse pripada zgolj zato, ker ‘je’.
In potem je tu odločna vzgoja, ki pa še vedno upošteva otroka – imenuje se avtoritativna. Kajti otrok potrebuje avtoriteto (ne pa diktature). Gre torej za zdravo ravnovesje.
Kaj je avtoritativna vzgoja?
Avtoritativna vzgoja na kratko pomeni, da ima otrok jasno začrtane meje, od katerih ne odstopamo. Otroku sicer postavimo visoka pričakovanja in standarde, a jim nudimo tudi ustrezno čustveno oporo, spodbudo in vse ostalo, kar je potrebno, da jim uspe. Taka vzgoja ob upoštevanju posebnosti vsakega otroka vodi v generacije zdravih in srečnih otrok (in kasneje odraslih), ki se zavedajo tako svojih prednosti in odlik kot tudi pomanjkljivosti in ki se bodo znali zdravo spoprijemati z izzivi, ki jih prinaša življenje.
Kakšna vzgoja je to oz. kako jo izvajati?
Avtoritativni starši so ljubeči, topli in spodbujajoči. Svojemu otroku prisluhnejo in spoštujejo njihove občutke. Hkrati pa jim dajejo vedeti, da nespoštovanju pravil in neprimernemu vedenju sledijo posledice. Pravila so jasna in točno določena, da otroci niso zbegani in ne ugibajo, kaj je prav in kaj ne; starši pa so pri izvajanju pravil dosledni (kar je nujno potrebno, da otrok pozna meje).
Za razliko od avtoritarnih staršev pa ne pričakujejo, da jih bodo otroci slepo ubogali, temveč jim razložijo, zakaj so določena pravila potrebna ter zakaj je to dobro za njih. Otroke tudi učijo, da napake niso katastrofa, temveč učenje.
PREBERITE TUDI: 10 kritičnih napak, ki jih nikar ne delajte pri vzgoji
Spodaj je primer, kako bo avtoritativen starš ravnal z otrokom, ki je udaril drugega otroka in bil za to kaznovan s prepovedjo gledanja najljubše risanke:
Otrok: “Miha mi je vzel igračo!”
Starš: “Vso pravico imaš biti jezen.”
Otrok: “Hočem svojo igračo nazaj.”
Starš: “Razumem, da si hotel samo svojo igračo nazaj, a zato se ne tepemo. In če to narediš, sledi kazen.”
Otrok: “Nočem kazni.”
Starš: “Pretepanje ni v redu. Tega se ne dela. Če nekoga udariš, jih to boli in je lahko tudi nevarno. Kaj bi lahko drugič naredil drugače, če ti nekdo vzame igračo?”
Otrok: “Mu jo vzamem nazaj?”
Starš: “To je dobra ideja. Domislila pa se bova še nekaj načinov, kako lahko reagiraš, ko te nekdo vznemiri ali razjezi, a ga ne udariš.”
Pri tem je zelo pomembno, da ste dosledni (da ne pozabite do konca kazni ker je vaš otrok zaradi nje ves nesrečen) ter da mu date vedeti, da ste tam zanj, da mu boste pomagali se naučiti ustrezno reagirati v konfliktih.
Kako avtoritativna vzgoja deluje?
Avtoritativna vzgoja spodbuja neodvisnost otrok, hkrati pa jih uči ustreznega vedenja in odgovornosti ter da se naučijo sami sprejemati odločitve. Jasna pravila in doslednost pri njih izvajanju otrokom pomaga, da niso zmedeni ali celo anksiozni ob ugibanju, kaj je prav in kaj ne; ter da jim je jasno, kdo je šef (to ste seveda vi).
Ja, seveda takšna vzgoja zahteva precej več truda in ukvarjanja z otrokom, a temu se reče vzgoja.
PREBERITE TUDI: Tako neverjetna je vez med materjo in otrokom
