Jutranje misli za lepši dan

Ljudje smo bitja, primerki brez primere. Kakšen je vaš odnos do samega sebe?

Avtor:

19. 12. 2011

Ljudje smo bitja, primerki brez primere. Zloženka miselnih, čustvenih, fizičnih in duhovnih zapisov, ki se, ko se magično povežejo v celoto, predstavijo kot skladna in harmonična celota. Kakšen je vaš odnos do samega sebe? Se imate radi? Se spoštujete? Se ljubite? Ste do sebe nežni, se negujete ali se sploh nikoli ne vprašate, kako resnično skrbite zase?

Skrb zase ni egoizem.

Egoizem je le pot, ki jo nekateri ubirajo za dosego svojih ciljev, je tisti del osebnosti, ki je skrenil s poti duše, je črna luknja, skozi katero odteka naša pristna energija v nepovratni tok kolektivnega ega. V zgodovini človeštva smo se ljudje vedno trudili preseči to stanje. To pa ne pomeni izolirati ga, niti ne zmanipulirati ali ignorirati. Imamo možnosti in orodja, da to stanje preoblikujemo in tako presežemo stanje omejenosti.

Ne želim pametovati. Zapisujem svoje zaznave. Nekaj jih je naučenih, nekaj jih izhaja iz lastnih raziskovanj, nekaj so moje projekcije, a vse je gotovo iz mene in doživeto.

Naj se vrnem na skrb za sebe. Skrb za sebe obsega poznavanje svojih potreb. Takih vsakdanjih in bolj zahtevnih. Pomeni poznati svoje zapisane vrednote, ki nas usmerjajo k oblikovanju življenja, da nam bo v veselje stopati po naši ljubi Zemlji. Poznati sebe pa ni tako enostaven posel, kot se sprva zdi. Kako globoko v nas so skriti zakladi, zapisi naše duše, našega učenja in napotkov, kako stopati skozi življenje z lahkim korakom, z zadovoljstvom v trebuhu in radostjo v srcu?

Če ste skozi te besede začutili krivdo do sebe in do svojega načina skrbi za sebe, vas nagovarjam, da to krivdo opustite. Za skrb nikoli ni prepozno. Za začetek bo petnajst minut na dan dovolj, da kolo življenja naravnate na tirnice, ki so zapisane v vaši notranji resnici.

Petnajst minut na dan. Kaj to predstavlja v omejenem času enega dneva? Malo. Pa vendar dovolj za vpogled vase. Že sama odločitev, da namenite ta čas sebi, vas bo navdala s prijetnimi občutki.

Poiščite si miren, vam prijeten prostor, lahko doma, lahko v naravi, in se udobno namestite. Lahko sedite, lahko stojite, lahko ležite ali zavzamete kak poseben položaj. Naredite deset globokih vdihov in izdihov, pri katerih naj sodeluje celo telo in ne samo pljuča. Med tem ne mislite na nič drugega kot na dihanje. Opazujte, kako dihate.
Svojo pozornost sedaj naravnajte na svoje srce in naredite tri globoke vdihe in izdihe v srce. Ob tem opazujte ritem svojega srca. Umirite se in dihajte v svojem spontanem ritmu. Zazrite se v srce in opazujte, kaj se v njem dogaja. Domišljija ustvarja svoj jezik. Lahko se vam prikažejo slike, lahko slišite glas, ki vas nagovori, lahko se porajajo občutki ali simboli, s pomočjo katerih lahko razvijete jezik čutenja. Ne presojajte, kaj je prav in kaj ne, kaj je resnično in kaj ne. Samo pustite, da se domišljija razvija. Tako ostanete petnajst minut sami s seboj. Nato se počasi s pozornostjo zaveste svojega telesa in z nekaj vdihi in izdihi pripeljete vso svojo prisotnost v telo in dani trenutek.

Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.

Tako vas notranji mojster postopoma pripelje do globljih uvidov, do pristnejšega stika s svojo bitjo. Bit globoko v nas ima vse zaklade, iz katerih lahko črpamo za zadovoljen in izpolnjen vsakdan. Natanko ve, kaj je za nas v tistem dnevu dobro, prijazno, kaj nas neguje in na kaj naj bomo pozorni. Ravno tako lahko v tem mirujočem stanju začutimo tudi naše strahove, dvome in skrbi. Množica tesnobnih občutkov nam sporoča, da je energija začela zastajati ali se je celo zakrčila v nekem predelu telesa. Stanje mirovanja nam omogoča, da za kratek čas sprostimo te napetosti. Lažje bo že, če se jih zavemo in jih ne tlačimo v sebe. S tlačenjem napetosti rastejo in enkrat se bodo razpočile kot balon. Ne čakajmo na "veliki pok", sprostimo napetosti sproti, dnevno.

Še bolje pa je seveda, da se sploh ne zakrčimo. Naučimo se čustveno izražati z lepo in jasno besedo. V domačem varnem okolju, kjer smo v mirovanju, so nam dane možnosti, da te napetosti počasi pronicajo na dan kot trenutki, ki smo jih potisnili in jim nismo dali prostora za izraz v vsakdanu.

Kadar vas obide žalost ali tesnoba, si svojo prizadeto podobo iz preteklosti položite v svoj notranji objem, ji namenite svoj notranji nasmeh in ji pustite, da počiva v vašem naročju, dokler se ne nahrani z ljubeznijo, ki priteka iz vašega srca. Ko se proces umiri, zaključite s pomočjo več globokih vdihov in izdihov.

Velikokrat slišimo, da so nam ljudje okrog nas naše ogledalo. Res se nam odnos do sebe odraža v odnosu do drugih. To lahko uporabimo pri raziskovanju svojih duhovnih potreb in se zazremo v odnose, ki jih gojimo, ustvarjamo ali smo kar soočeni z njimi. Podrobneje poglejmo svoje najbližje odnose. Kako v njih delujemo, kako se počutimo, kakšne vloge igramo? Kaj nam posamezniki predstavljajo? Kaj nam je na njih všeč, kaj nas moti? Kako te iste vrline živimo sami? Tako lahko hitro najdemo sliko nas samih in ugotovimo, kaj nam je na nas všeč in kaj bi si želeli spremeniti.

Naslednji korak je v smeri preoblikovanja vsakodnevnega obnašanja. Kar nas pri naši podobi moti, moramo najprej sprejeti, nato se lahko lotimo spreminjanja. Najhitreje spremenimo navade tako, da začnemo z dejanji. Za primer: če nam je moteče, da zamujamo, najprej sprejmimo svojo šibkost in si nato zadamo notranjo nalogo, da spremenimo vse v smeri, da ne bi več zamujali (gremo pravi čas na pot, si prej časovno razporedimo posamezne dele poti, upoštevamo možne vplive okolja na poti itd.). Reorganizirajmo naš sistema delovanja. Spremenimo tisto, kar je v naši moči, in sprejmimo tisto, česar ni mogoče spremeniti.

Ne mislite, da boste odkrili Ameriko, ker je ta že razkrita. Pri raziskovanju sebe naj vam delata družbo gospa Potrpežljivost in gospa Vztrajnost in predvsem gospa Nežnost do sebe in drugih. Vaše srce vam bo tako hvaležno, da bo vpilo "Aleluja".