Če smo nekoliko cinični in to štejemo za napredek, povejmo, da homoseksualcev ne sežigajo več na grmadah, niti jih ne zapirajo v psihiatrične bolnišnice ali v zapore (vsaj ne v zahodnih družbah). Svetovna zdravstvena organizacija je homoseksualnost črtala s seznama bolezni šele leta 1991. Še vedno v številnih državah istospolni odnosi veljajo za prekršek, celo kaznivo dejanje. V državah s šeriatskim pravom pa je obsodba za istospolni odnos smrtna kazen.
Realnost je, da geji in lezbijke ostajajo na družbenem robu. Družba pa je prepojena s stereotipi. Pogosto slišimo stavek ali celo sami izrečemo “Tipičen gej!” Eden najbolj razširjenih stereotipov je, da so geji po videzu, govorjenju in obnašanju bolj podobni ženskam. In obratno, da so lezbijke možače. To je zavajajoče posploševanje, saj so takšne podobnosti prisotne tudi pri heteroseksualcih.
Tudi tisti, ki se imajo za liberalne in pravijo, da jih geji in lezbijke ne motijo, češ, da je to njihova osebna stvar in odločitev, so pravzaprav polni stereotipov in v zmoti. Za homoseksualnost se namreč ne odločiš, ampak te ‘doleti‘, ne da bi lahko na to vplival.
Ponovimo: svojo homoseksualnost lahko samo zanikaš in lažeš sam sebi in drugim, a spremeniti, odpraviti ali pozdraviti – kot nekateri zmotno mislijo – se je ne da.
Deklarirane homoseksualce, ki si svojo spolno držo ‘drznejo’ kazati v jasnosti, pogosto spremljajo žaljivke. “Na ulici so se že drli za mano: ‘Peder! Peder!’ Pogosto se niti ne zaveš, da si bil diskriminiran. Šele kasneje vidiš, da si bil drugače obravnavan. A na nek način si na to že navajen in to pričakuješ. Zato pogosto tudi spregledaš.” opisuje svojo izkušnjo diskriminacije Simon Maljevac iz društva Legebitra. Ne ostaja pa le pri verbalnem nasilju, temveč se je marsikdo že srečal s fizičnim nasiljem.
Dvojna merila
Javnost je nekoliko bolj prizanesljiva do istospolno usmerjenih žensk. Za to je več razlogov. Ženske se tudi sicer več dotikajo, držijo za roke in poljubljajo kot se moški. V zadnjem času je poljubljanje žensk dobilo neke vrste ‘kul’ medijsko podobo. Spomnimo se francoskega poljuba Madonne in Britney Spears. A takšne provokacije ne pripomorejo kaj dosti k večji vključenosti in enakopravnosti lezbijk. Drugi razlog, da se seks dveh žensk zdi bolj sprejemljiv, je ta, da ne pride do penetracije s spolnim organom. Poleg tega so ženske biološke matere in po tej logiki pojmovane kot socialne matere.
Glavni predsodek do gejev je povezan s spolnostjo. Mnogim se zdi analni spolni odnos med dvema moškima nekaj odvratnega, še posebej vloga ‘pasivnega’ prejemnika. Neka angleška študija pa je pokazala, da 25 do 34 odstotkov homoseksualcev ni nikoli izvajalo analnega spolnega odnosa (niti aktivno niti pasivno). Zato si bom dovolila zapisati, da gre za dvojna in izrazito šovinistična merila, saj je to vloga, ki jo pri heteroseksualnem odnosu igrajo ženske! Navsezadnje obstajajo tudi druge oblike spolnega zadovoljevanja, ki ne vključujejo penetracije s penisom, od poljubljanja, božanja, oralnega seksa do masturbacije in penetracije s prsti. Poleg tega se geje pogosto povezuje s pedofilijo in spolno prenosljivimi boleznimi.
Je odprava diskriminacije na vidiku?
O družbeni integraciji homoseksualcev bomo lahko govorili šele takrat, ko bomo njihovo drugačnost sprejeli in jo tudi spoštovali, skupaj z zakonsko izenačenimi pravicami. Trenutno veljavni Zakon o registraciji istospolne partnerske zveze je diskriminatoren in pomanjkljiv. Ureja le nekatere pravice partnerja do dediščine in socialnega zavarovanja. Predvsem ni ustrezno poskrbljeno za otroke, ki živijo v istospolnih družinah. Simon Maljevac opozarja na anomalije: “Če drugi, socialni starš umre, otroci ne dobijo pokojnine, saj nimajo nobenih dednih pravic. Problem je tudi vrtec. Drugi, socialni starš ne more otroka peljati v vrtec, če vzgojiteljica ni dovolj razumevajoča, da to dovoli. Tudi prehod čez mejo je problem.”
Predlog novega Družinskega zakonika, ki je trenutno v javni obravnavi, opredeljuje, da je zakonska zveza zveza med dvema osebama ne glede na spol. Zakonik predvideva izenačenje istospolne poroke s tradicionalno, heteroseksualno poroko. Od tod pa izhaja tudi pravica istospolnih zakonskih partnerjev do posvojitve. V Evropi posvojitev doslej dovoljuje sedem držav: Belgija, Danska, Nemčija, Nizozemska, Španija, Švedska in Velika Britanija.
Bodi to, kar si
Zaključek sem si izposodila pri društvu Legebitra. V svoji publikaciji so zapisali naslednje: “Če skrivaš svojo istospolno usmerjenost, potem se sramuješ tega, kar si. Vse to prizadene tvojo samopodobo in počasi začneš verjeti, da si slab človek.” Še huje: da si nevreden ljubezni. “Pomembno je, da se ne zapreš sam vase. Da se pogovarjaš. Da se obrneš na nekoga, ki ti lahko pomaga.” opozarja Maljevac.
Ste morda eden/ena tistih, ki živi v zanikanju lastnih občutkov, ker ste bili naučeni, da je homoseksualnost nekaj nedopustnega, grdega in sramotnega? Da vaši starši in prijatelji, sodelavci in okolica, ne bi razumeli vašega priznanja? Morda še niste prepričani, kateri spol vas bolj privlači? Po nasvet se lahko obrnete na društvo Legebitra na Trubarjevi 76a v Ljubljani ali jim pišete na legebitra@siol.net.
Ne glede na to, kdo koga ljubi, je po mojem prepričanju ljubezen nekaj najlepšega, kar se nam lahko zgodi v življenju. Zato ji dajmo priložnost!
