V svetu reproduktivne medicine Danska že dolgo velja za velesilo. Njihove banke sperme oskrbujejo na tisoče parov po celem svetu, a zadnja poteza ene izmed njih, Donor Network, je sprožila vročo razpravo o tem, kje se konča zagotavljanje kakovosti in kje začne sodobna evgenika.
Banka je namreč uvedla obvezno testiranje inteligence za vse donorje in brezkompromisno zavrača vse, katerih IQ je nižji od 85. Poleg tega so iz procesa darovanja avtomatsko izključene osebe s kazensko evidenco.
“Izdelek, za katerim lahko stojim”
Direktor banke, Jakob Schöllhammer Knudsen, svojo odločitev zagovarja s skoraj poslovno pragmatičnostjo. Za dansko nacionalno televizijo DR je izjavil, da se mu ne zdi etično sprejemljivo prodajati “izdelka”, za katerim ne more trdno stati.
Pri Donor Network donorstvo ne pomeni le oddaje vzorca; profil vsakega darovalca obsega od 25 do 30 strani podrobnih podatkov, ki vključujejo:
- psihološke ocene;
- kognitivne profile;
- osebnostne teste;
- zdravstveno zgodovino.
IQ test je tako le še ena plast v že tako rigoroznem selekcijskem postopku, ki pa je v javnosti dvignil največ prahu.
Kritiki: IQ ni merilo človekove vrednosti
Čeprav si starši naravno želijo za svoje otroke najboljšo možno gensko popotnico, nekateri opozarjajo na nevarnosti takšnega razmišljanja. Daniela Cutas, predavateljica medicinske etike na univerzi Lund na Švedskem, poudarja, da sta visok IQ in čista kazenska evidenca nezanesljiva kazalnika človekovega potenciala ali značaja.
Glavni očitki kritikov vključujejo:
- Redukcionizem: človeka ne moremo zredukovati na eno številko. Inteligenca je večplastna in nanjo močno vpliva okolje, ne le geni.
- Stigma: politika banke posredno sporoča, da so ljudje z nižjim IQ-jem ali tisti, ki so naredili napako v preteklosti, “manjvredni” starši ali darovalci.
- Iluzija nadzora: genetična loterija ne zagotavlja, da bo otrok z očetom z visokim IQ-jem tudi sam inteligenten.
Globalni vpliv danske izvozne strategije
Ker se večina produktov Donor Networka izvozi na mednarodne trge, ta pravila ne vplivajo le na dansko družbo, temveč oblikujejo standarde za prihodnje generacije po vsem svetu. Postavlja se vprašanje: ali postajajo otroci potrošniško blago, ki ga lahko konfiguriramo po meri?
Medtem ko zagovorniki trdijo, da imajo starši pravico do vseh informacij in najboljše možnosti za uspeh svojega otroka, skeptiki svarijo, da drsimo v svet, kjer bo vrednost posameznika določena še pred njegovim rojstvom.
Kaj menite vi?
