Več ur bi potrebovala, da bi vam poskusila natančno naslikati, kaj zame pomenita sreča in nesreča. Verjetno za vas velja nekaj podobnega in vsak človek si srečo predstavlja po svoje. Pa pustimo definicijo in dojemanje sreče zdaj ob strani.
Poraja se mi vprašanje, kaj lahko ustvarita dva ranjena in žalostna posameznika, ki se spopadata z občutki praznine. Srečno in uspešno partnerstvo? Srečala sta se, opazila eden drugega, in se zaljubila. Vesta, da sta ranjena, in se odločita, da preteklosti ne bosta namenjala pozornosti. Kar je bilo, je bilo. Od zdaj naprej bosta skupaj srečna. A zaljubljenost mine, rane pa ostanejo.
Velikokrat slišimo, da je vsak odgovoren za svojo srečo. Redko pa zasledimo konkretne napotke in orodja, kako to srečo v odnosu tudi ujeti. Kdo je torej odgovoren zanjo.
V partnerstva prinašamo vsak svojo zanimivo prtljago. Veliko nje se niti ne zavedamo, ker smo jo zaradi bolečine potisnili zelo globoko. O partnerskih odnosih se največ naučimo v primarni družini. Neformalnični učni načrt je za otroke velikokrat neskladen ali celo škodljiv in žal so le redke družine zgled spoštljive komunikacije in zavestnih odnosov posameznikov. Veliko družin ustvarja klimo, kjer posamezniki eden drugega subtilno izkoriščajo in eden drugemu odvzemajo energijo.
Vem, da se trdo sliši, a v vsakdanjiku lahko to opazimo na vsakem koraku. Žena denimo prezira moža in je polna sovraštva do njega, javno pa ga podpira in hvali. Mož ne prenese ženinega jezikanja in njenih pogledov, otrokom pa pripoveduje, da imajo zlato mamo. Izrečene besede so velikokrat povsem v neskladju z dejanji.
A ker smo nečesa vajeni, za nas postane normalno. In ker večina ravna tako, je za nas to normalno. Važno, da smo zdravi in se imamo radi, kajne? Ob tem pa pozabimo, da s čustvi, ki jih gojimo v sebi, zastrupljamo sebe in družinske člane.
Vsak človek lahko sprejme odgovornost za svoje občutke
Lahko opravičujemo naše vedenje, lahko iščemo izgovore; lahko se sklicujemo na težko otroštvo in lahko iščemo krivce zunaj sebe – a za svoje besede in obnašanje pa smo vendarle odgovorni sami. Včasih so izzivi težki in zahtevni, zato bodimo sočutni in razumevajoči do sebe.
Zgodi se, da se nam ne bo uspelo najbolje odzivati. Vse je v redu. Modro je sprejeti, da imamo veliko dela pri sebi in da za našega partnerja velja enako. Lahko se obsojava in kaznujeva; lahko pa izbereva drugačno pot in se zaveževa, da bova eden drugemu opora na poti osebne rasti.
Brez spoznavanja sebe ne bo šlo. Vedeti morava, kaj lahko dava, kaj lahko podeliva v skupno dobro. Ne zapolnjujeva praznine eden drugega in ne izkoriščava eden drugega. Zavedava se, kaj prinašava v odnos, kolikšen je najin prispevek in zakaj sva to voljna dati.
Kolikor nama je dano vedeti, poznava svoje želje in potrebe, zato se pogovoriva o vrednotah, prepričanjih, predstavah in pogledih na življenje. Voljna sva se spogledati s svojimi otroškimi ranami; vzorci, po katerih delujeva; in s strahovi, ki jih imava. Zavedava se, da je kvalitetno partnerstvo delo in ne plod srečnih okoliščin.
A zakaj sva partnerstvo sploh izbrala?
Da bi bila srečna, ker sva trenutno nesrečna? Da bi zadovoljila svoje potrebe? Zakaj sploh vstopamo v partnerstva?
Velikokrat omenjamo zadovoljitev čustvenih potreb. Lahko v zdravi družbi vse potrebe zadovoljimo tudi brez partnerstva? Ali smo v primeru, ko nas nekdo uporabi za zadovoljitev svojih potreb, v resnici objekt izkoriščanja?
Ali izkoriščamo eden drugega, da prejmemo tisto, česar si sami nismo zmožni dati? Ali verjamemo, da smo le polovica? Ali potrebujemo nekoga, ki bo zapolnil mankajoči del celote? Smo res le polovica, ki celo življenje išče svoj manjkajoči del?
Kompleksna izhodišča, o katerih bi lahko na dolgo razpredali. Zanimivo bo prebrati vaša razmišljanja in poglede.
Darja Bright Tome, trenerka za zdrave osebne meje, www.nasvetlostran.si
