Pričakujete svojega prvega otročička? Oblačilca so morda že kupljena, šolo za starše sta s partnerjem zaključila, porodnišnica je izbrana in gora literature prebrana. Imate občutek, da nekaj manjka? Na porod se lahko dokaj dobro pripravite, pa tudi relativno hitro mine. Za obdobje, ki mu sledi, pa tega ne moremo trditi.
Kaj vas lahko pripravi na starševstvo? Pravzaprav nič. Gre za celoten spekter dogodkov in občutij, ki bodo za vas tako kompleksna in nova, da si je težko predstavljati, kako bo. Tudi, če do potankosti poznate teorijo, ne morete vedeti, kako se boste vi odzvali na dogajanje. Tudi, če ste imeli v preteklosti veliko stika z drugimi dojenčki, je situacija sedaj popolnoma drugačna: to je vaš dojenček, vaš otrok, in to pomeni celo morje razlike. Kar pa lahko storite, je to, da skušate že pred rojstvom otroka svoja pričakovanja postaviti na čim bolj realna tla. Seveda nam okolica ponavadi pri tem popolnoma nič ne pomaga in nas kar zasipa z romantičnimi predstavami o starševstvu. Kar poglejte reklame za plenice ali otroške šampone! Realnost pa je nekoliko drugačna. Otrok je živo bitje, ki je lahko zelo zahtevno, se ne vede v skladu z vašimi pričakovanji, poruši vaše predstave o otrocih, o vas samih, včasih lahko cele ure joka, cele noči ne zaspi, in najpomembneje, popolnoma prevzame vaše življenje, ki nikoli več ne bo takšno, kot je bilo prej. Seveda vam prinese tudi celo kopico novih občutij in ljubezen, ki je morda nikoli prej niste poznali, ampak sedaj skušamo namerno izpostaviti tudi tisti drugi vidik starševstva. Ne zato, da bi vas prestrašili, ampak zato, ker vas nerealna, romantična pričakovanja lahko spravijo v tem že tako izredno občutljivem obdobju v še večje težave.
Adela, čestitke za članek, ki sem ga seveda z zanimanjem na dušek prebrala :). takoj sem se spomnila na slovenski rek, ki drži kar za vsako situacijo in pravi: “Pripravi se na najslabše in upaj na najboljše.” in zelo se strinjam s tvojim zadnjim stavkom. družina je namreč kraj osebne rasti in presežkov, do katerih v drugačnih, lažjih situacijah pač nimamo dostopa. najhuje je capljati vse življenje na enem in istem mestu; človek mora gledati in hoditi NAPREJ!
Čestitke za članek, Adela – kako zelo res! 😀
Dober članek! O ponastavljanju odnosov v družini z novim, zahtevnim članom pa iz svojih izkušenj dodajam tole: nikar ne dovolite babicama, da izrineta mladega očka iz kroga, ki oskrbuje dojenčka! Pri nas so bili pogosti namigi, da one znajo bolje, verjetno tudi znajo na začetku in manj samozavestnega moškega gotovo hitro prepričajo, naj pusti to babje delo. Nepopravljiva škoda! No, pri nas smo zmogli…
Hvala, Adela za tvoje izkušnje in dragocene nasvete. Več bi bilo potrebno spregovoriti o manj rožnatih rečeh, ki pestijo žensko.
Vse zelo res!
O teh rečeh bi bilo potrebo resnično več govoriti. Ne o najbolj črnem scenariju, ampak o realnih stvareh, ki se tudi (lahko) dogajajo in zgodijo.
Ravno pred kratkim mi je pravila prijateljica, ki ima zdaj doma trimesečno dete, da je bil njej prvi mesec po porodu koma. Da če bi se dalo, bi kar ostala v porodnišnici. Da se kar ni znašla med otrokom in partnerjem, pa imata sicer krasno zvezo. Da preden je rodila, je na ulici videla samo spedenane mlade mame z vozički, v katerih je spala srečna deca, nihče pa ji ni povedal, da si lahko čisto prešvican preden se z vozičkom sploh spraviš ven in da obstaja tudi možnost, da tvoj otrok ne mara vožnje v vozku in se bo drl cel sprehod…