27. 7. 2020
Spoštovani in spoštovane,
razmišljal sem. Snoval v glavi. Izrisoval, strukturiral, argumentiral. Potem sem sprejel odločitev.
Vselej sem branil zakonitost, ustavnost, ustavo, pravice in svoboščine, etiko … , ko je šlo za druge ljudi. Ko nisem bil osebno vpleten, kot oškodovanec. Tega sem se vselej izogibal. Nisem se branil. Nisem vlagal tožb in pritožb. Zase. Hranil sem energijo za zadeve, ki so pomembnejše, ki presegajo majhnost in nepomembnost lastne biti, lastnega jaza, ki so v “javnem interesu.”
A zadeva “glasovanje v DZ v torek, 16.6.2020” in zadeva “ravnanje Predsednika Republike Slovenije” glede postopka izbire osebe za izpraznjeno mesto na Ustavnem sodišču presega posameznika, ki je – bil na koncu – osrednji akter.
Ne gre zame. Gre za slovensko socialno ustavno demokracijo, za temeljna ustavna načela, za ustavnost in vladavino prava. Za “oblast ljudstva” in temeljne postulate “etike politike”; spet, po Aristotelu, po Hannah Arendt in po vseh, mnogih, ki so bili cvetnik človečnosti, umnosti, intelekta, politike, prava in aktivnega državljanstva. Gre za tiste, ki so bili nekje vmes, zgodovinsko, in gre za tiste, ki so jima sledili.
Gre za osebe, ki so bile kandidatka in kandidati ob zadnjem razpisu za mesto na spoštovanem in cenjenem Ustavnem sodišču. Vrhu institucionalne piramide. In za tiste, ki bodo v prihodnje kandidati ali kandidatke za to mesto.
Res je, v tem procesu sem bil na koncu osrednji akter. Zato je zadeva z mojo miniaturno malenkostjo neposredno vsebinsko povezana. Drugače ne gre. Gre pač za zadevo prisiljujoče nujnosti, logičnosti, za zadevo nujnosti po sili okoliščin, razmer in dejstev. Temu se ni bilo mogoče izogniti. Niti potrebno, navsezadnje.
In sem se spraševal, lep čas, kaj naj storim. Naj molčim in bom pasiven? Samo zato, ker sem bil v središču dogajanja? Naj pogledam stran od ustave, samo zato? Naj pasivno sprejmem, kar sem doživel in izvedel, dognal, izbrskal, kar mi je bilo sporočeno in predstavljeno …? Naj odrinem z mize vprašanja ustave in ustavnosti, ki so se ob tem izpostavila?
Ne. Ni prav. Ne bi bilo prav. Ne bi bilo odgovorno. Ne bi bilo moralno do sebe, ne bi bilo etično do ustave in slovenske javnosti. Bilo bi, skoraj, rahlo bojazljivo. Tega, strahu, pred odločevalci, vplivneži in predstavniki institucij oblasti, pa ne poznam. Ne sprejmem. Temu ne podležem.
Ne gre za pogum, ne gre za odločenost, da posameznik ne bo ustrahovan, utišan, odrinjen. Glede tega ne želim nesporazuma. Gre za odgovornost. In za zaupanje, ki sem ga bil deležen od slovenske javnosti, od ljudi. Za kar sem ponižno hvaležen. In v dvomu, če sem tega vreden.
Zato sem v petek, 24. 7. 2020, na Ustavno sodišče RS vložil zahtevo za ustavnosodno presojo Poslovnika DZ glede volitev, formalno označenih kot “tajnih”, ki dejansko niso tajne. In za ustavnosodno presojo ravnanj spoštovanega Predsednika Republike Slovenije. Ne iz osebnih razlogov, pač pa zato, ker je INSTITUCIJA oblasti. Tudi glede tega ne želim nesporazuma.
A ker ne gre drugače, zahteva implicitno vsebuje tudi ustavno pritožbo – iz istih razlogov, vsebinsko in logično povezanih v zaokroženo celoto, ker drugače ne gre, tako je naneslo, tako se je zgodilo, da gre eno z drugim.
Ustavnemu sodišču RS, do katerega gojim poseben, posebno spoštljiv in cenjen odnos, do sodnic in sodnikov, sem prepustil odločitev, da povejo, ali je bilo vse, kar se je zgodilo, ustavno pravilno in sprejemljivo.
Ustavno sodišče naj presodi in odloči. Javnost, državljanke in državljani, pa si ob tem lahko oblikujejo svoja lastna mnenja.
Lepo pozdravljam, v dobri veri in z najboljšimi željami,
Andraž Teršek
28. 7. 2020
Spoštovani in spoštovane,
danes, ko je zakonski rok za “molk organa” (DZ) že potekel in je Informacijska pooblaščenka že poslala na DZ zahtevo, da se mi omogoči dostop do zahtevanih informacij javnega značaja, torej je utemeljenosti moje zahteve PRITRDILA, sem prejel odgovor DZ: do vpogleda v neveljavne glasovnice in kvoruma nisem upravičen.
Naj pojasnim na kratko, samo glede glasovnic. Vpogled v neveljavne glasovnice sem zahteval kot vpogled v dokaz ali vsaj močan indic o tem, kako močno je bila “tajnost” glasovanja kršena. Enostavno, razumljivo.
DZ mi na to odgovarja (bom parafraziral): do vpogleda v dokaz ali vsaj močan indic o tem, kako močno je bila tajnost glasovanja kršena (op.: kar je odlično utemeljil nekdanji sodnik in podpredsednik US, zasl. prof.dr. Ciril Ribičič, v nedavnem članku za Objektiv “Ples v maskah”, kjer je tudi zapisal, da bi bilo tako glasovanje “treba razveljaviti”), nisem upravičen, ker bi to pomenilo “kršitev tajnosti glasovanja.”
Poskusim še enkrat: po stališču DZ vpogled v dokaz ali močan indic o tem, ali je bila tajnost glasovanja okrnjena ali kršena, ni dopusten, ker bi bila s tem kršena tajnost glasovanja.
Večkrat sem prebral dopis DZ, da bi ga razumel. Trudim se, da bi ga razumel.
PREBERITE TUDI: Dr. Andraž Teršek: Ali obvezno cepljenje pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic?
