Vzrokov za debelost je več. Pogosto slišimo, da je debelost povezana z genetiko in da so otroci debelih staršev bolj nagnjeni k debelosti. Osnovni vzrok pa je zagotovo ta, da pojemo več kalorij, kot jih porabimo s telesno aktivnostjo. Danes se povsod peljemo z avtomobilom, prosti čas preživljamo pred televizijo ali računalnikom. Ogromno skritih kalorij je v gaziranih pijačah in sadnih sokovih z dodanim sladkorjem. Zanimiv je tudi podatek, da so porcije in embalaže vedno večje. Še dobro se spominjam časov, ko smo po čokolado hodili v Avstrijo. Takrat je imela 100 gramska čokolada 8 vrstic s po 4 koščki. Danes ima 5 vrstic po 3 koščke in je zato tudi hitreje zmanjka.
Ali je za debelost kriv naš družbeno-socialni položaj?
Zdrava živila, še posebej sadje in zelenjava iz biološke pridelave, so zelo draga. Ukvarjanje s športom in s tem nižje tveganje za debelost pa vse bolj postaja privilegij bogatejših. Tako nekateri med ključne družbeno-socialne razloge za debelost štejejo ekonomski položaj posameznika. Vendar osebno menim, da so ti argumenti nekoliko pretirani. Na srečo obstaja še cela vrsta domala brezplačnih športov, kot so tek, pohodništvo, kolesarjenje (ni nujno, da imate zadnji model tekaških čevljev ali kolesa). Prav tako lahko z domačim obrokom, ki ga skuhamo zvečer in naslednji dan preprosto pogrejemo, nadomestimo del konzervirane oz. zamrznjene hrane, ki običajno vsebuje veliko aditivov in skritih kalorij. Osveščanje o pomenu in možnostih zdrave, pravilne prehrane za preprečevanje debelosti je tu ključnega pomena.
Debelost ni le zdravstveni problem (npr. tveganje za srčno-žilna obolenja, razvoj sladkorne bolezni tipa II) in družbeni problem (npr. manjša produktivnost, absentizem, večja umrljivost), ampak predvsem huda osebna stiska (nizka samopodoba, zasmehovanje, šikaniranje). Nedavna raziskava javnega mnenja Eurobarometer je pokazala, da je videz zelo pomemben dejavnik diskriminacije in da so debeli ljudje pogoste žrtve diskriminacije.
Psiho-socialni razlogi za debelost
Da bi lahko povsem razumeli, zakaj se pri neki osebi razvije motnja prehranjevanja, ki vodi v debelost (ali njen antipod anoreksijo), se moramo ozreti v prva leta otroštva (t.i. oralna razvojna faza) in v odnos, ki ga vzpostavita dojenček in mati oz. tista oseba, ki dojenčka hrani. Hranjenje, ki ga spremlja nežnost, ljubkovanje in poteka v rednih časovnih odsekih v mirnem okolju, je za otroka pozitivno doživetje, ki ga pričakuje z veseljem. Ni nujno, da je to materina dojka. Občutek sitosti mu predstavlja primaren občutek varnosti, zaupanja in sprejetosti, ljubezni. Obratno pa neredno hranjenje, grobost, različne osebe, ki hranijo, za otroka predstavlja stres in negotovost. Ti negativni občutki se ponotranjijo in lahko v dobi odraščanja ali še kasneje izbruhnejo v obliki motenj hranjenja.
Starši tudi kasneje v dobršni meri krojijo odnos otroka do hrane in prehranjevanja. O tem, kakšno škodo nam z ideali vitkosti delajo mediji, pa kdaj drugič. Pomembna je doslednost. Mati, ki bo otroka prepričevala, da je zajtrk dober, sama pa bo stoje popila le kavo, zagotovo ne uči s svojim zgledom. Prav tako mati, ki je ves čas na dietah, odraščajočim otrokom, predvsem deklicam sporoča, da je hrana nekaj slabega. Če starši ne vztrajajo pri svoji odločitvi, na primer “Dokler vsega ne poješ, ne dobiš sladice!”, bo sporočilo ambivalentno. Pomembno je, da se otrok nauči, da je obrok sam po sebi dober in koristen, sladkarije pa so dodatna nagrada za njegovo pridnost. Vendar pretirano odrekanje želenih, čeprav nezdravih sladkarij ni konstruktivno. To še kako vedo tisti, ki so kdaj hujšali s stradanjem. Telo si to zapomni in pozneje vso zaužito hrano skladišči.
Nasvet
Za vse, ki se spopadate z debelostjo, imamo preprost in dobro znan nasvet: spremenite svoj življenjski slog s čim več gibanja, jejte zdravo, uravnoteženo prehrano, razporejeno v pet manjših obrokov dnevno. Če same niste dovolj močne in vztrajne, se obrnite na kakšno od ženskih svetovalnic in organiziranih skupin hujšanja pod zdravniškim nadzorom. Predvsem pa ne pričakujte takojšnih rezultatov, sicer boste razočarane in naslednji poskus vzpostavljanja normalne teže bo še težji. Pri hujšanju še kako velja rek “Brez muje se še čevelj ne obuje!”.
Spremenite odnos do hrane in prehranjevanja. Razmislite, kako se počutite ob tem, ko jeste. Ali vam hrana tekne? Ali ob njej uživate ali trpite zaradi slabe vesti? Ko jeste, naj bo to edino opravilo. Obrok si vedno postrezite na mizi. Zraven ne listajte revij, ne glejte televizije, pustite telefon v drugem prostoru. Okušajte jedi in se veselite okusa. Z mislimi bodite pri svojem krožniku, saj boste le tako začutili, kaj vam signalizira vaš želodec. Zaključimo z mislijo, da ljubezen do samih sebe oz. do telesa resnično gre skozi želodec.
