Motnje hranjenja so zelo kompleksen psiho-fizičen problem. V zadnjih dveh desetletjih se je veliko govorilo o anoreksiji in bulimiji nervozi. Spregledani pa sta bili drugi dve obliki motenj, in sicer debelost in kompulzivno (prisilno) prenajedanje (o tem več prihodnjič). Število oseb, ki trpijo za tema motnjama, narašča po vsem svetu. Nekateri že govorijo o epidemiji debelosti. Svetovna zdravstvena organizacija je debelost uvrstila med kronične presnovne bolezni, ki se zdravi z različnimi dietami in zdravili. Nekoliko manj pa se govori o psiholoških vidikih in vzrokih za debelost, ki koreninijo globoko v naši duševnosti. Zaradi specifičnega načina vzgoje pri deklicah (npr. učenje skrbi za druge, pri čemer se odpovedujejo lastnim potrebam), naj bi bile ženske do 10-krat bolj podvržene razvoju motenj hranjenja kot moški.
Namen tega prispevka je, da nam pomaga razumeti in se posledično lažje spopasti z vzroki debelosti kot oblike motnje hranjenja. Nikakor pa ne ponuja čarobne shujševalne formule – ker ta, na žalost mnogih, ne obstaja!
Kaj je normalno hranjenje?
Preden sploh začnemo govoriti o motnjah hranjenja, moramo opredeliti, kaj je ‘normalno’ hranjenje. Ker so na toliko drugih mestih nutricionisti in razni prehranski strokovnjaki že pisali o tem, kaj, kdaj in koliko jesti, bom z vami raje delila oseben pogled na prehranjevanje. Zagovarjam teorijo, da je ‘pravi’ način prehranjevanja tisti, ki ustreza našemu telesu tako v prehranskem smislu (npr. kot vir kalorij, beljakovin, vitaminov itd.) kot v smislu uživanja v hrani. Telo nam samo signalizira, kdaj potrebuje sol (želimo si slanih prigrizkov, da telo rehidriramo) ali sladkor (omotični in slabotni smo, ko imamo nizko raven glukoze v krvi).
Najbolj osnovna kazalca normalnega prehranjevanja sta zelo očitna: redna, nemotena presnova oz. odvajanje in konstantna, normalna telesna teža. Ta je seveda odvisna od telesne višine in naše konstitucije, zato tukaj podajamo samo osnovno formulo. O normalni ‘idealni’ teži govorimo takrat, ko indeks telesne mase (ITM) znaša med 18,5 do 25. Te številke lahko zavajajo, zato je nujno treba upoštevati še druge dejavnike, kot so spol, starost (ženske in starejše osebe imajo več maščevja), mišičnost telesa (mišice so težje od maščobe).
ITM izračunamo tako, da svojo telesno težo delimo s kvadratom telesne višine.
Na primer oseba, težka 80 kg in visoka 1,7 m:
ITM = 80 : (1,7 x 1,7) = 80 : 2,89 = 27,68
Po izračunu oseba sodi v skupino s povečano telesno težo.
Ko gre tehtnica bodisi radikalno navzgor bodisi navzdol, je to očiten znak, da nekaj na našem krožniku oziroma naš odnos do hrane ni ustrezen. Če smo to sposobni zaznati in odreagirati, bomo prehransko motnjo odpravili, še preden se bo razvila v resen psihološki in zdravstveni problem.
Prehranska motnja št. 1: debelost
Če se ozremo okoli sebe, postane očitno, da mnogi trpijo za eno najbolj razširjenih prehranskih motenj sodobnega časa – debelostjo. Po podatkih Centra za preprečevanje kroničnih bolezni CINDI je v Sloveniji v povprečju 54,6 odstotka odraslih, ki so prekomerno hranjeni (indeks telesne mase med 25 in 29.9) in 15 odstotkov odraslih, ki so debeli (ITM nad 30). Zanimivo je, da psihologi in psihiatri debelosti večinoma ne obravnavajo kot kompleksne psiho-fizične motnje. V splošnem prevladuje mišljenje, da je debelost odraz hitrega življenjskega načina, kamor spada tudi hitra, prehransko prazna prehrana. Ameriški izraz ‘junk food’ je kar pravšnji zanjo.
Hedonisti
Otroški psiholog in pisec Bettelheim govori o družbi takojšnjega užitka oz. zadostitve potreb (t.im. trenutna gratifikacija). Kar pomislimo, kako živimo. Vse hočemo takoj, zdaj! Avto na kredit, novo stanovanjsko opremo, počitnice, mladostniki se vse bolj zgodaj odločajo za spolne odnose, konflikte v odnosih hitro končamo z ločitvami … Za nič več se nam ni treba oz. se nismo pripravljeni odpovedovati, truditi, boriti, čakati.
A takšen hedonizem ima bolj kompleksne posledice, kot se zdi na prvi pogled. Ker nimamo volje in nismo sposobni energije vlagati v časovno odmaknjene cilje, se nam tudi projekti, kot je v našem primeru hujšanje, izjalovijo. Zato je ena od praks, ki se je moramo ponovno naučiti, neke vrste askeza – samoodpovedovanje na vseh ravneh življenja. Gre za to, da ponovno vzpostavimo samokontrolo in jo tudi dosledno izvajamo.
Končno! Totalno sita sem tega, da če se piše o motnjah hranjenja, se piše le o anorejksiji ipd. – kot da se namerno odvrača pozornost od dejanskega problema sodobnega časa, to je debelosti. Mislim, da številke (% predebelih) povedo vse.
Resnično super članek!
Malo premalo sicer piše, kam se lahko obrnemo, vendar je razlog zato verjetno, da se lahko obrnemo na zelo malo institucij. Predvsem zato, ker je problem psihološkega izvora (se ga ne znamo lotiti) in tudi ker ga nihče ne jemlje resno. Jaz osebno si ne predstavljam, da bi šla k naši vaški zdravnici in dobila kakršnokoli pomoč. Dobila bi le en v celofan zavit \’manj žri\’ in samoplačniški recept za prav drage in nezdrave shujševalne tablete.
Meni je članek zelo všeč, ker se osredotoča na bolj čustveno problematiko debelosti, ki je prav gotovo zelo velik faktor.
Vendar se (poudarjam, da meni osebno) zdi morda nekoliko neumestno uvrščati debelost med motnje hranjenja. Debelost jaz smatram kot posledico prekomernega hranjenja (tudi motenj kot kompulzivno prenajedanje).
Je pa tudi res, da je v zadnji kalsifikaciji duševnih motenj DSM-IV vključeno poleg anoreksije in bulimije tudi kompulzivno prenajedanje (ta klasifikacija pa je iz leta 1994 – se pa načrtuje nova izdaja leta 2012, kjer bo zraven uvrščena še ortoreksija oz. obsedenost z zdravim prehranjevanjem, glede vključenosti debelosti pa trenutno tečejo burne debate). S tem želim samo povedati, da je recimo kompulzivno prenajedanje že dolgo let poznano v strokovni javnosti, medtem ko se na sploh o tem govori malo.
Jaz bi nekaj dodala, da …
Pretirano hranjenje (ki vodi v debelost) je negativna oblika samopomoči. Ljudje to uporabljajo kot “mehanizem za spopad´´s čustvi, katerih ne morejo sprejeti oz. se z njimi ne znajo spoprijeti na bolj pozitiven način. Nekateri za to uporabljajo droge, drugi pa pač hrano. In to je zagotovo motnja hranjenja, saj zraven spada še nizka samopodoba, nespečnost, depresivnost, …. Večina razlogov za debelost je zagotovo psihičnih. S hrano obsesivna mati je le eden od milijon razlogov, …
Taki ljudje ne bi smeli hujšati oz. se osredotočati na to. Ok, sliši se grozno, vem. Ampak urediti morajo svojo odnos do sebe, pozdraviti depresijo, se nehati zaničevati, pobrskati po spominu in sebi, kaj jih tako muči, da izrabljajo hrano kot drogo, … predvsem pa sprejeti sebe kot so. In ko to storijo, začnejo sebe ceniti in se zato negovati z zdravo hrano ter aktivnotjo, temu pa telo avtomatično sledi in se zdravi.
Jo pa jasno uvrčam med motnje hranjenja, čeprav je odvisno koliko je čustveno pogojena. Recimo sindromna ali monogena debelost nimata s čustvi prav nič.
ps: mi je všeč, da so na PLju takšni članki. 🙂 5ka.
Kiely, super povedano!