Chia semena – skromna hrana super razsežnosti

Chia semena po vsebnosti omega-3 maščobnih kislin prekašajo ribe in lanena semena, po vsebnosti kalija prednjačijo pred bananami, vsebujejo petkrat več kalcija kot mleko in vsebujejo dvakrat več beljakovin ter vlaknin kot katerikoli oreški. Hkrati so eden izmed najbogatejših virov antioksidantov ter pravi zaklad ostalih vitaminov in mineralov. Chia semena lahko v različni obliki pripravljamo na različne načine, ne da bi pokvarili to zakladnico zdravju prijaznih snovi. Ni torej naključje, da se vedno pogosteje pojavljajo na jedilniku, znanstveniki pa opažajo blagodejne učinke na zdravje njihovih uživalcev.

Hrana vojakov in tekačev iz Južne Amerike priteče v Avstralijo

Chia semena pridobivamo iz rastline Salvia hispanica ali chia, ki spada v družino ustnatic kot njena sorodnika meta in žajbelj. Njena domovina je Mehika, njeno ime izhaja iz majevske besede chian ali oljnat. Maji in Azteki so njena semena uporabljali v prehranske namene že od leta 3500 pred našim štetjem. Opažali so dodatno moč in vzdržljivost, ki sta jim pomagali kljubovati ekstremnim vremenskim razmeram. Trgovci in glasniki so chia semena nosili s sabo na dolga večtedenska potovanja, saj so zavzela malo prostora. Lovci so se na nogah cele dneve podili za svojim plenom, opremljeni samo s svojim lokom in chio. Azteški vojaki se niso na svoje številne bojne pohode nikoli odpravili brez teh semen; ko pa so premagali neko pleme, je le to moralo del plena izplačati v chia semenih – ta so postala v določenem obdobju celo plačilna valuta. Zmleta semena so uporabljali kot osnovo za poslikavo teles ob verskih običajih, prezrli pa jih niso niti v medicini. Od španske nadvlade v 16. stoletju naprej je bilo gojenje chie v južni Ameriki prepovedano in super seme se je moralo umakniti evropskim kulturam.

Chia nasad

Chia seme se je sicer v 17. stoletju pojavilo na stari celini, ker pa se je za razliko od koruze uporabljalo tudi v verske namene, se v strogo krščanskem okolju ni smelo množično gojiti. Rastlina chia je bila prepuščena divji rasti, z njenimi semeni so se prehranjevali le še lokalni prebivalci.

V sredini 80. let prejšnjega stoletja so oglaševalci izumili besedo ‘super hrana’, kar je povzročilo iskanje pozabljenih kultur te ‘super vrste’. Tako se je skupina južnoameriških znanstvenikov ozrla po chii in začela s projektom njenega gojenja, v upanju, da bi na ta način lahko oživili tudi lokalno gospodarsko poljedelstvo. Leta 2000 so avstralski kmetje, navdušeni nad prehrambno vrednostjo semen, chio začeli pridelovati v svoji domovini. Danes je njihova vodilna pridelovalka Avstralija, pred Mehiko, Bolivijo, Argentino, Ekvadorjem, Gvatamalo in Paragvajem.