Najbolj pogosta bolezen ščitnice je avtoimuna bolezen ščitnice, ki je v Sloveniji iz leta v leto v porastu. Povedano zelo preprosto, imunski sistem prepoznava določene celice ščitnice kot telesu tuje, zaradi česar proizvaja protitelesa proti njim.
Najpogostejša taka avtoimuna bolezen ščitnice je kronični limfocitni tiroiditis ali Hashimotov tiroiditis. Ženske zbolevajo dvakrat pogosteje od moških. Gre pravzaprav za konstantno vnetje. Pri tej bolezni se množijo celice v ščitnici, zaradi česar se ta žleza poveča, lahko se oblikuje ena ali več gomoljastih sprememb na njej. Spremembe so benigne. Hashimotov tiroiditis lahko poteka leta, ne da bi bolnik imel težave in ne da bi ga sploh diagnosticirali. Ko se težave začnejo, pride do hipotiroze, to je zmanjšanega delovanja ščitnice ter posledično upočanjenega metabolizma. Bolnik je stalno utrujen, zaspan, ima motnje koncentracije, se nerazložljivo redi, je depresiven, kar so najpogostejši simptomi te bolezni. Drugi simptomi so lahko povišane vrednosti holesterola, zmanjšana plodnost, izpadanje las, pospešen utrip srca ali počasnejši utrip srca, zaprtost ipd. Ker so vsi simptomi tako nespecifični in se lahko pojavljajo pri vrsti drugih težav in bolezni, je nujno narediti krvne preiskave, da se določi raven TSH hormona in ščitničnih hormonov. V nekaterih primerih sta pojav bulastih sprememb na ščitnici in hipotiroze sočasna pojava, kar pa nikakor ni nujno. V primeru težav se moramo zato nujno obrniti najprej na osebnega zdravnika, nato na specialista tirologa. Če je postavljena diagnoza hipotiroza, mora pacient jemati nadomestni tiroksin, ki ga ščitnica sama ni več zmožna proizvajati.
Druga najbolj pogosta avtoimuna bolezen ščitnice pa je bazedovka ali hipertiroza. Pri tej motnji gre za povečano delovanje ščitničnih hormonov, zaradi česar se presnova pospeši. To se kaže podobno, kot da bi bili stalno pod povečano dozo adrenalina: živčnost, tresavica, pospešen utrip srca, občutek vročine, potenje, nerazložljivo hujšanje kljub dobremu apetitu, pogosto odvajanje, tanki in lomljivi lasje, motnje spanja. Tudi tukaj so motnje nespecifične in jih vsaj v začetku lahko zmotno pripisujemo vsakodnevnemu stresu in nervozi zaradi le-tega. Pogosto se pojavi golšavost ali povečana ščitnica.
Najpogostejša oblika hipertiroze je Gravesova bolezen. Poleg golše je pri bolnikih pogosto moč opaziti tudi spremembe na očeh zaradi vnetja za očmi, kažejo pa se kot solzenje, pordelost ter izbuljenost očesnih zrkel. Po diagnozi hipertiroze se lahko predpiše zdravljenje z radioaktivnim jodom (le-ta se privzame v celice ščitnice, ki izločajo ščitnični hormon, jih uniči, zaradi česar se hipertiroza umiri, raven ščitničnega hormona pa zniža na normalno) ali operativno zdravljenje.
Rak ščitnice je precej redka in v visoki meri ozdravljiva maligna bolezen ščitnice, ki pa najpogosteje napada prav ženske približno med 20. in 60. letom starosti. Prav zaradi izključitve te možnosti je prav, da vsako spremembo na ščitnici ali zadebelitev vratu pokažemo svojemu zdravniku, ki bo presodil, ali so potrebne nadaljne preiskave. Večina rakastih sprememb na ščitnici je počasi rastočih. Predpiše se operativno zdravljenje, pri čemer se odstrani bodisi en ali oba režnja ščitnice. Če se odstrani ščitnica v celoti, mora pacient doživljenjsko jemati ščitnični hormon v obliki tablet.
Golšavost je motnja v delovanju ščitnice, ki nastane zaradi premajhnega vnosa joda v telo in ki je v našem okolju predvsem zgodovinskega pomena. Ker je pri nas vsa prodajana sol že jodirana, te bolezni takorekoč ne poznamo več, pojavlja pa se še vedno v nerazvitih državah.
Za konec še dve povezavi za bolnike z boleznimi ščitnice:
