Ko se je Bobbi Gibb leta 1966 prijavila na bostonski maraton, so jo zavrnili: “Ženske fiziološko niso sposobne teči maratona in ne moremo prevzeti odgovornosti.”
A Bobbi se ni kar vdala. Na dan maratona pred 58 leti se je Bobbi Gibb skrivala v grmovju in čakala na začetek teka. Ko je mimo pretekla približno polovica tekačev, je skočila iz grmovja in se skupaj z ostalimi pognala v tek.
Nosila je bratove bermuda športne hlače, fantovske superge, kopalke in majico. Ko se je pognala v roj tekačev, se je Gibbova začela počutiti pregreto, vendar si ni upala sleči jopice s kapuco. “Vedela sem, da me bodo poskušali ustaviti, če me bodo videli,” je dejala. “Mislila sem celo, da me bodo aretirali.”
Ni trajalo dolgo, da so moški tekači v njeni bližini ugotovili, da Bobbi ni še en moški. Gibb je pričakovala, da jo bodo izrinili s ceste ali pa poklicali policijo – a namesto tega so ji drugi tekači rekli, da bodo, če se bo kdo poskušal vmešavati v njen tek, to preprečili. Gibbova se je končno počutila varno in samozavestno, zato si je slekla jopico.
Ko je postalo jasno, da na maratonu teče ženska, je množica izbruhnila – a ne od jeze ali ogorčenja, ampak od čistega veselja, se spominja. Moški so navijali. Ženske so jokale.
Ko je prispela na kolidž Wellesley, se je novica o njenem teku že razširila in študentke so jo čakale, skakale in kričale. Guverner Massachusettsa jo je pričakal na cilju in ji stisnil roko. Prva ženska, ki je kdajkoli pretekla maraton, je končala v prvi tretjini rezultatov.
Kdo je bila Bobbi Gibb?
Veselje do življenja in naravna radovednost Bobbi Gibb se kažeta v številnih klobukih, ki jih nosi: je mati, znanstvena raziskovalka nevrodegenerativnih bolezni, odvetnica, športnica, avtorica in govornica, če naštejemo le nekatere. Veliko ljudi jo pozna kot prvo žensko, ki je pretekla bostonski maraton, le redki pa jo poznajo kot umetnico. Poleg teka se ustvarjalno izraža s kipi iz brona in voska ter stenskimi slikami z akrilnimi barvami.
Roberta Louise Gibb je bila rojena 2. novembra 1942 v Cambridgeu v Massachusettsu, odraščala pa je v predmestju Bostona v štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja. Študirala je v bostonskem Muzeju umetnosti in na Šoli za posebne študije Univerze Tufts, njen oče pa je bil profesor kemije na Tuftsu.
Že takrat je tekla na dolge proge. Njen tek je vključeval vsakodnevno premagovanje 13 kilometrov do šole. Tekla je v belih usnjenih čevljih za medicinske sestre Rdečega križa, saj takrat ženskih tekaških copat sploh ni bilo na voljo.
Gibb je leta 1969 diplomirala na Univerzi Kalifornije v San Diegu, kjer je izpolnila predmedicinske zahteve, in sicer iz filozofije in matematike, a ji zaradi spola niso dovolili vpisa na medicinsko fakulteto. Leta 1974 se je vpisala na New England School of Law in leta 1978 doktorirala. Med študijem prava je Gibb sodelovala s profesorjem Jeromom Lettvinom na MIT pri epistemologiji in barvnem vidu.
Delala je kot pomočnica zakonodajalca v državnem zakonodajnem telesu v Massachusettsu, preučevala naravne sisteme ter se ukvarjala s kiparstvom in slikarstvom. V odvetniško zbornico Massachusettsa je bila sprejeta leta 1978. Med vzgojo družine je opravljala odvetniški poklic, specializirala se je za nepremičnine in intelektualno lastnino. Del tega časa je delala na področju patentnega prava pri Jerryju Cohenu, Esq.
Gibbova je izklesala 30-centimetrske bronaste figurice tekačice s konjskim repom, ki so jih kot pokale prejele Joan Benoit Samuelson, Julie Brown in Julie Isphording, najboljše tri maratonke na olimpijskih preizkušnjah v ZDA leta 1984. Samuelsonova je svojo trofejo komentirala z besedami: “Na svetu so samo tri. Je nenadomestljiva.”
Leta 1966 je kot prva ženska pretekla celotni bostonski maraton. Bostonska atletska zveza jo priznava kot žensko zmagovalko iz obdobja v letih 1966, 1967 in 1968.
Bostonski maraton
Na bostonskem maratonu je obdobje obsegalo leta od 1966 do 1971, ko so maraton tekle in končale ženske, ki po pravilih AAU niso smele tekmovati v moški kategoriji. Leta 1996 je zveza B.A.A. za nazaj dala priznanja ženskam, ki so v letih 1966 do 1971 na maratonu v pionirski ženski diviziji zasedle prvo mesto.
Gibb je s svojim uporniškim tekom leta 1966 spodbijala prevladujoče predsodke in napačne predstave o športnih sposobnostih žensk. Leta 1967 je maraton pretekla skoraj eno uro pred sotekmovalko Kathrine Switzer. Leta 1968 je Gibb med petimi ženskami, ki so tekle na maratonu, zasedla prvo mesto.
Pred letom 1966 je bil najdaljši ženski tek, ki ga je organizirala Amaterska atletska zveza (AAU), dolg dva kilometra in pol. Do leta 1972, ko se je začel prvi maraton za ženske, je bil bostonski maraton tekma AAU za moške, saj v skladu s pravili AAU, ženske ne smejo teči na dirkah moške divizije.
Gibb je dve leti trenirala za bostonski maraton in v enem dnevu pretekla kar 65 kilometrov. Ob pisanju prijave februarja 1966 je prejela pismo direktorja dirke Willa Cloneyja, v katerem jo je obvestil, da ženske fiziološko niso sposobne preteči maratonske razdalje in da po pravilih, ki urejajo amaterske športe in jih je določila AAU, ženske ne smejo tekmovalno preteči več kot dva kilometra in pol. Zavedala se je, da je teči pomembneje kot kdaj koli prej in da bo imel njen tek družbeni pomen, ki bo daleč presegal zgolj njen osebni izziv.
Bobbi Gibb danes
Bobbi Gibb je danes umetnica in znanstvena raziskovalka pri osemdesetih letih, ki še vedno teče eno uro na dan. Zanjo je še vedno pomembno, da se odpravi na pot in se počuti “povezano z zemljo, zrakom in nebom”. Pravi: “Ko tečem, se počutim živo in kot del vesolja.” In morda je ta občutek pomembnejši od kateregakoli športa.
Oktobra 2021 so Bobbi Gibbs postavili tudi spomenik, ki ga je odkrila kar sama.
