Amarant, hrana za bogove

Izvor in predelovanje

Evropski kolonialisti so z odkritjem nove celine in kulture odkrili tudi nove rastline. Ena izmed njih je amarant, ki ga imenujemo tudi ščir. Za Indijance je predstavljal hrano bogov in kraljev ter naj bi po njihovem verovanju podaljševal življenje. Amarant sodi med psevdo žita (kamor sicer sodijo še ajda, proso in kvinoja), vendar ga ljudje po vsem svetu uporabljajo kot žitarico, listnato zelenjavo in celo kot okrasno rastlino.

Foto: healthytastebuds.files.wordpress.com

Amarant je za gojenje skrajno nezahtevna rastlina, ki uspeva v perujskih Andih na nadmorski višini nad 2000 metrov. Gre za izredno staro rastlino, saj arheologi domnevajo, da so ga gojili že pred osem tisoč leti. Inki so ga imenovali kiwicha, Azteki huautli, vsi pa so ga uporabljali kot sestavino pri pripravi različnih jedi in pijač. Amarant pa bi v času kolonializacije lahko povsem izginil z južnoameriških polj, saj so imeli evropski osvajalci zelo slabo odnos do te rastline. Zasluga za ohranitev gre dejstvu, da amarant dobro uspeva sam po sebi, tako, da se je rastlina ohranila vse do danes, ko jo agronomi zaradi skromnih zahtev pri pridelovanju in visoke hranljive vrednosti povzdigujejo celo v rastlino tretjega tisočletja.

Hranilna vrednost

Amarant dosega skoraj 100 % na teoretični proteinski lestvici žit. Seme amaranta ima 371 kcal (100 g) in vsebuje več rudnin kot pšenica (kalcija je sedemkrat več, magnezija in železa pa celo trikrat več). Vsebuje 14 % do 16 % visoko kakovostnih beljakovin; 7 % do 9 % maščob, od tega približno polovico maščobnih kislin omega-6; 7 % vlaknin ter med 60 % in 65 % ogljikovih hidratov. Pomembna je vsebnost esencialnih aminokislin, kot sta lizin in metionin, ki sta izredno redki aminokislini v rastlinskem svetu. Vsebuje nekaj vitaminov skupine B, pa tudi A, C in E ter kalcij, železo, magnezij, mangan, fosfor, cink in kalij.

Prav tako so pomembna sestavina fitosteroli, holesterolu podobne sestavine, ki imajo v našem telesu varovalno vlogo. Zato je amarant tudi varovalna hrana pred degenerativnimi boleznimi, saj pomaga ohranjati ožilje prožno in varuje pred rakavimi obolenji. Zanimivo je dejstvo, da naj bi preprečeval tudi zgodnje sivenje las. Protein, ki ga amarant ne vsebuje, pa je gluten, zato ga v zadnjih letih vse pogosteje uporabljajo tudi za izdelke brez glutena, kot so testenine, kaše in pecivo.

Seme oz. zrna amaranta

Seme oz. zrna amaranta lahko uporabljamo v polnozrnati obliki ter jih meljemo ali razpihujemo. Skratka, so en sam kalček, obdan z založnimi hranili, saj so med vsemi semeni najbogatejša z beljakovinami in jih vsebujejo kar 19 %, zaradi česar so zlasti pomembna za vegetarijance, ki morajo živalske beljakovine nadomestiti z drugimi.

Najpogosteje pa se ga uporablja v kombinaciji s stročnicami, je pa tudi priljubljen mehiški prigrizek, ki sta mu večkrat dodana tudi med in čokolada. Imenujejo ga alegría, kar v španščini pomeni sreča.

Priprava amaranta

Priprava amaranta je izjemno preprosta. Pred kuhanjem ga rahlo prepražimo, zalijemo z vodo in zavremo. Nato na šibki vročini kuhamo približno 30 minut, da seme nabrekne. Seme je priporočljivo pustiti nabrekati nekoliko dlje časa. Ko so semena kuhana, postanejo rahlo prosojna, podobno kot mala jajčeca. Če ga skuhamo večje količine, ga lahko zamrznemo in kuhanega dodajamo jedem, na primer kot zakuho za juho ali nadev. Če kuhamo zdrobljen amarant, torej moko, bo kuhan že v petih minutah. Dodajamo ga raznim juham, enolončnicam, mesnim in zelenjavnim nadevom ter sladicam.