V zadnjih desetletjih, ko se je razpasel toksični new age, je postalo skoraj samoumevno, da je odpuščanje najvišja oblika čustvene zrelosti. Slišimo stavke, kot so: “Odpusti in pojdi naprej.” ali “Če ne odpustiš, kaznuješ sebe, ne drugega.”
(Samooklicani) duhovni guruji, avtorji in influencerji pogosto poudarjajo, da je odpuščanje ključno za notranji mir, osebno rast in celo telesno zdravje.
Toda vse več terapevtov, psihologov in raziskovalcev opozarja: je to res vedno prava pot? In še pomembneje – je to sploh vedno varna pot?
Odgovor je: ne nujno. In včasih je bolje, da ne odpustimo.
Romantizirana predstava o odpuščanju
Kultura odpuščanja – še posebej v duhovnih krogih – pogosto ustvarja vtis, da je odpuščanje visoko moralno dejanje, znak razsvetljenja ali dokaz zrelosti. Osebe, ki ne odpustijo, so označene kot zagrenjene, maščevalne, čustveno toge.
V resnici pa gre pogosto za ljudi, ki so bili globoko ranjeni in si dovolijo nekaj, kar je izredno pogumno: čutiti vse plasti bolečine brez olepševanja in brez samoprevar.
Psihološki pogled: odpuščanje je proces, ne ukaz
Psiholog dr. Robert Enright, eden od pionirjev znanstvenega raziskovanja odpuščanja, poudarja, da je odpuščanje lahko terapevtsko – a samo, če se zgodi v pravem času in iz notranje izbire. Ni univerzalni recept. Ni cilj, ki ga lahko dosežeš z voljo ali odločnostjo.
Odpuščanje ni gumb, ki ga pritisnemo, ko hočemo čustveno razbremenitev. Je proces, ki zahteva čas, iskrenost do sebe, globoko refleksijo in včasih tudi odsotnost kakršnegakoli stika s tistim, ki nas je prizadel.
Nevarnost prisilnega odpuščanja
V terapevtski praksi se pogosto srečujemo z ljudmi, ki so prehitro “odpustili” – pogosto pod pritiskom vere, družine ali družbenih pričakovanj. Njihovo odpuščanje ni bilo pristno, ampak obveznost. In zato ni prineslo notranje pomiritve, temveč zmedo, jezo in še več občutka krivde.
Ameriška terapevtka dr. Janis Abrahms Spring v svoji knjigi How Can I Forgive You? jasno razlikuje med t. i. “poceni odpuščanjem” in globokim, zavestnim procesom zdravljenja. Poudarja, da lahko oseba izbere tudi neodpuščanje, a kljub temu začne celiti svojo rano.
“Odpuščanje brez priznanja škode, brez odgovornosti in brez iskrenega kesanja pogosto pomeni nadaljevanje poniževanja – ne zdravljenje,” pravi.
Travma: ko odpuščanje ni primerno (ali varno)
Travmiran človek pogosto potrebuje čas – in predvsem prostora za jezo, žalost, prizadetost in varnost. Ko žrtvi spolne zlorabe, nasilja, grdega izdajstva ali dolgotrajne psihične manipulacije rečemo, da mora “odpustiti, da bo lahko živela naprej”, jo pravzaprav še enkrat silimo v tišino in zanikanje.
Psihiatri, kot je dr. Judith Herman, opozarjajo, da prisiljeno odpuščanje pri travmi ni dejanje milosti, temveč nadaljevanje sistemske nevidnosti žrtev. Bolj pomembna kot odpuščanje je validacija izkušnje – da je bila oseba prizadeta, da ima pravico do svojih čustev in da je odločitev, ali bo odpustila, povsem njena.
Odpuščanje ni pogoj za “zdravljenje”
Obstajajo poti do notranjega miru, ki ne vključujejo odpuščanja. In pogosto so te poti bolj iskrene in trajne:
- Sprejemanje, da se je zgodila krivica – brez prisile v razumevanje druge strani.
- Ohranitev meja – brez pogovora, brez sprave, brez stika.
- Zavestna odločitev za prekinitev odnosa – ne iz sovraštva, ampak iz ljubezni do sebe.
- Sočutje do sebe in pravica do neodpuščanja – brez občutka moralnega neuspeha.
Psihoterapevtka Beverly Engel v svojih delih pogosto govori o “močnem ne” kot zdravilnem dejanju. Pravi, da je tudi odločitev, da NE odpustimo, lahko globoko transformativna – če temelji na resnici in spoštovanju sebe.
Ločimo odpuščanje od sprave
Pomembno je razumeti, da odpuščanje ni isto kot sprava. Lahko odpustiš, pa nikoli več ne vzpostaviš odnosa. Lahko pa ne odpustiš – in še vedno živiš v miru, brez sovraštva, brez potrebe po maščevanju.
Mir ne pride vedno skozi odpuščanje. Včasih pride skozi odločitev, da prenehamo pričakovati drugačen konec zgodbe, in da zase napišemo novega.
Družbeni pritisk na ženske
Posebej pogosto so pritiskom k odpuščanju izpostavljene ženske. Od deklištva naprej se jih uči, naj “bodo prijazne”, “ne zamerijo”, “razumejo drugega” in “ne komplicirajo”. Mnoge ženske, ki se odločijo postaviti meje ali se odločijo, da ne bodo odpustile, so označene kot zoprne, zamerljive, čustveno hladne.
A v resnici gre pogosto za ženske, ki prenehajo biti majhne, prenehajo tlačiti bolečino in prenehajo razumeti vsakogar – razen sebe.
Zaključek: najvišja oblika ljubezni do sebe je zvestoba sebi
Odpuščanje je lahko čudovit korak – če pride iz globine, zrelosti in notranje izbire. Lahko pa je tudi prikrita oblika duhovnega obvladovanja, če ga uporabimo kot orodje za ignoriranje resničnih čustev in bolečine.
Nihče ne sme odločati, kdaj ali če sploh boš odpustil/a.
Včasih največje zdravljenje pride takrat, ko si končno dovoliš reči: “Ne. Ne morem/želim odpustiti. Mogoče nikoli ne bom. In to je povsem v redu.”
PREBERITE TUDI: Toksične ženske: tihe saboterke ženskega zaupanja, napredka in dostojanstva
