Nov avto danes praktično parkira sam, ima ogrevan volan in sedeže, opozarja na mrtvi kot in prometne znake, tudi na premajhno varnostno razdaljo in glasno piska, ko se čemu približuješ. Wow! Noro! Obenem se nenadoma zavem, kako se je počutila moja nona, ko sem ji dala v roke mobilni telefon. Wow! Noro! Ampak nimam pojma, kako to deluje in zgleda strašljivo.
Saj načeloma vse te funkcionalnosti delajo same, ampak zagotovo je cel kup gumbov, kako kaj priklopiti, izklopiti, nastaviti, zamenjati. Kot mobilni telefon za nono.
Sicer bi se hitro navadila takega avtomobila – v primerjavi z nono sem vsaj odraščala v dobi Commodorja 64. Dobrega se hitro navadiš, ampak sprašujem se, če je vse to res tako dobro? Ko občasno vozim avto svojega najdražjega, ki nadobudno piska, ko grem vzvratno, se tega hitro navadim. In ko se vrnem v zastarelo realnost svojega (krasnega!) avtomobila, ki je bolj molčeč, dam kar pogumno po gasu – saj bo piskalo. Še dobro, da imam mali avtek in me vseeno prej prešine, da ne opozarja na morebitne ovire in se izognem preoblikovanju njegove zadnjice. Skratka, piskanja sem se navadila v približno 2,5 sekunde, njegove odsotnosti pa ne morem sprejeti še kar nekaj časa. Veselo po gasu vzvratno je nov modus operandi še 3 dni.
Tako se veselo zavijamo v vatko. Avtomobili so pravzaprav še najmanjši problem, ampak razvoj tehnologije na vseh področjih nas dela nesposobne invalide. Koliko znanj in veščin je že izumrlo, ker ob vsem razvoju niso več potrebne? Koliko življenjskih okoliščin, iz katerih bi se mnogo naučili in bi nas tudi osrečevale, se sploh več ne zgodi? Tako kot otroci, ki sedaj raje igrajo igrice na tablici kot na dvorišču. Koliko ljudi sploh zna še nekaj osnovnega povrtnariti ali zakuriti ogenj? Ali se znamo še sploh kaj zmeniti brez mobilnega telefona? Ali imajo obrtniki sploh še kaj dela, ko je proizvodnja vsega načrtovana za kratkoročno uporabo, se pravi 'uporabi in zavrzi', ker nima smisla popravljati?
youtube.com
Meni je vse to malce strašljivo. Če nam na primer narava malce zagode, ker jo neusmiljeno onesnažujemo z 'uporabi in zavrzi' izdelki, bomo verjetno zmrznili in umrli od lakote. V najboljšem primeru bomo imeli samo avte razbite in ne bomo znali parkirati, ker bo elektronika odpovedala.
Morda pa bo naša generacija celo še kaj malega znala (sama ne znam vrtnariti) – kaj pa nove generacije? Videti je, da se že zdaj ne znajo nič zmeniti brez mobilnega telefona, ne znajo najti nobenega kraja brez navigacije in nimajo pojma, od kod pride hrana.
Postajamo čedalje bolj odvisni od tehnologije. Odvisnosti pa so večinoma pogubne. Le kaj nas čaka? Zdi se mi, da je potencialno izumrtje človeške vrste zaradi te odvisnosti čisto realna opcija. Če ne bo prej kak meteor priletel ali se ne bomo med seboj pobili.
Tehnologija rešuje življenja, tehnologija izboljšuje kakovost življenja. Drži. Ampak za kakšno ceno? Kam vodi konstantno ustvarjanje novih potreb in poveličevanje komoditete? Na zadnjem dopustu sem bila v državi, kjer še perejo na roke in se jih 6 vozi na skuterju (vmes je stlačen tudi dojenček) pa ne bi rekla, da slabo živijo ali množično umirajo. Videti so srečni in so najbrž sposobni poskrbeti sami zase, če jim zmanjka elektrike ali vode in zaprejo trgovine. Jaz zase tega ne morem trditi.
Razmišljam o tečaju vrtnarjenja.
