Članek je namenjen vsem, ki živijo, so živeli ali pa šele bodo živeli v razširjeni družini, in vsem drugim, ki jih zanima primerjava medosebnih odnosov v različnih oblikah družin ali pa želijo razširiti obzorje glede teme, za katero vsi menimo, da jo dobro poznamo.
Zakaj bi sploh definirali družino, saj vendarle vsakdo ve, kaj je to? Pa vendar ob pregledu literature vidimo, da je definicij skoraj toliko, kolikor je avtorjev. Nekatere izpostavljajo družinske interakcije, odnose in komunikacijo v družinski skupnosti. Druge opisujejo družino kot vsaj dvogeneracijsko skupnost, ki skrbi za enega ali več otrok. Tretje pa definirajo družino v ožjem smislu kot jedrno družino, to sta dve osebi ali več, ki živijo v skupnem gospodinjstvu in so med seboj povezane z zakonsko zvezo, skupnim bivanjem ali starševskim razmerjem.
Razširjena družina
Razširjena družina je ena od oblik družin. Sestavljajo jo člani iz več jedrnih družin. Razširjene so lahko vertikalno, na primer družina mladih, starši in stari starši; ali horizontalno, na primer družine bratov in sester. Družine veže sorodstveno razmerje in strnjena lokacija bivanja, lahko pa so tudi geografsko ločene, vendar z rednimi osebnimi stiki, s katerimi si nudijo vzajemno oporo in pomoč (Rener, Sedmak, Švab in Urek, 2006).
Konfliktnost
Večina ljudi razume konflikt kot prepir ali fizično nasilje, v primeru večjih skupin in narodov pa kot spopad ali vojno. Vendar pa so prepir, nasilje in vojna le način odziva na konflikt. Konflikt je v širšem pomenu besede vsako srečanje neusklajenih dejavnikov, soočenje neusklajenosti ali neharmonija. Je stanje, ko zaradi neusklajenosti sistem ne deluje optimalno (Iršič, 2005). Konflikt lahko predstavlja nevarnost, a je tudi priložnost za razvoj. Od posameznikov pa je odvisno, v katero smer ga bodo obrnili.
Družina je že po definiciji konfliktna skupina, saj je primorana reševati nasprotja med različnimi identitetami, generacijami, interesi, med spoloma itd. in iz vseh kontradikcij oblikovati sistem, ki funkcionira. Ena od pomembnih nalog družine je, da nove člane pripravi na zaznavanje konflikta, njegovo prepoznavanje in soočanje z njim in da zagotavlja temelje za oblikovanje avtonomije in zbliževanja. Vsak član družine mora izoblikovati zadovoljive meje oziroma ravnotežje med zasebnostjo in pripadnostjo drugim. V družini mora najti prostor zase, za izražanje lastnih potreb, občutenj in hotenj, kar pa naj bi znal podeliti tudi z drugimi (Pesjak, 2004).
Generacijski konflikt
S pojmom generacija označujemo družbene skupine, ki živijo v podobnih okoliščinah, imajo nekatere skupne interese in so izpostavljene določenim skupnim zahtevam. Ker posamezne generacije živijo v različnih razmerah in imajo različne interese, med njimi nastajajo generacijske razlike (Bezenšek, 1998). Generacijski konflikt se ponavlja pri vsaki generaciji. Takšna konfliktnost je torej naravna in normalna. Gre pravzaprav za relativne razlike v vrednostnih prioritetah in še te veljajo le za nekatere kategorije. Nepremostljiv prepad v vrednotah med mlajšo in starejšo generacijo je redek in je po navadi posledica motenih odnosov in motenega razvoja posameznika (Musek, 1995).
Socialna opora
Socialna opora je posameznikovo prepričanje, da je ljubljen, sprejet, cenjen, spoštovan in da pripada omrežju komuniciranja in vzajemnih obveznosti. Je vzorec stalnih ali občasnih socialnih vezi, ki igrajo pomembno vlogo pri ohranjanju psihične in telesne integritete posameznika skozi čas. Povečanje socialne opore, ki je na voljo prebivalcem, lahko zmanjša pojavnost fizičnih in psihičnih motenj. Posamezniki, ki imajo na voljo dovolj opore, bodo v stresnih situacijah bolj verjetno imeli pozitivne rezultate.
Viri socialne opore
Vir socialne opore predstavlja posameznikovo socialno omrežje, na katerega se obrača po pomoč, še posebno v trenutkih krize. To omrežje je po velikosti in sestavi večinoma stabilno, razen v obdobju večjih življenjskih sprememb. Običajno gre za osebe, ki so posamezniku blizu, na primer družina, prijatelji, partner, za katere je značilna bolj emocionalna opora. Vir socialne opore pa lahko predstavljajo tudi bolj oddaljeni odnosi, ki niso emocionalne narave.
Oblike socialne opore
House (1981) je opisal štiri glavne kategorije socialne opore: čustvena (ang. emotional), vrednotenjska (ang. appraisal), informacijska (ang. informational) in instrumentalna (ang. instrumental).
Čustvena opora je povezana z izmenjavo izkušenj iz življenja in običajno prihaja od družine in tesnih prijateljev in je najbolj prepoznavna oblika socialne opore. Vključuje empatijo, skrb, ljubezen in zaupanje.
Vrednotenjska opora vključuje prenos informacij, ki so koristne za namene samoevalvacije, to so potrditve, konstruktivne povratne informacije in socialna primerjava. Te informacije so pogosto ovrednotene in lahko prihajajo od družine, prijateljev, sodelavcev ali iz drugih virov skupnosti.
Informacijska opora vključuje zagotavljanje nasvetov, predlogov, navodil in drugih informacij, ki jih lahko oseba uporabi za reševanje problemov.
Instrumentalna opora pa vključuje zagotavljanje konkretne pomoči in storitev, ki osebi v stiski neposredno pomagajo. Vključuje pomoč v obliki denarja, časa in drugih izrecnih intervencij v imenu te osebe. Ponavadi jo nudijo tesni prijatelji, kolegi in sosedi.
Dodali pa bi lahko še eno kategorijo socialne opore, to je druženje, ki se izraža v obliki neformalnega druženja.
Subjektivna zaznava socialne opore
Pri subjektivni zaznavi socialne opore gre predvsem za to, kako posameznik dojema dobljeno oporo in jo interpretira v konkretnem odnosu med seboj in osebo, ki mu oporo ponuja. Sprejemanje opore je drugačno od dajanja opore. Dajalec lahko prejemniku ponudi pomoč v konkretni situaciji, vendar pa lahko prejemnik to dejanje zazna kot oporno ali pa kot ne-oporno. Razlogov za nezadovoljstvo s prejeto socialno oporo je lahko več. Eden izmed njih je, da se prejemnik ob tem počuti preveč nadzorovanega, kar lahko v njem povzroči občutek nekompetentnosti.
Razlog je lahko tudi v neustrezni opori v konkretni situaciji, ko torej dejanje zgreši svoj namen. Kako bo posameznik dojemal prejeto oporo, je odvisno tudi od odnosov znotraj njegovega socialnega omrežja. Če odnosi niso pristni, bo lahko slabše ocenjeval prejeto oporo kot dejansko je. Pomembne pa so tudi osebnostne značilnosti prejemnika opore. Osebe, ki so bolj ekstravertne, poročajo o večjem številu ljudi, s katerimi se čutijo blizu in so nasploh bolj zadovoljne s prejeto oporo kot bolj introvertne osebe, ki imajo manjša socialna omrežja, so bolj zadržane in se na splošno manj obračajo po pomoč (Kogovšek, 2011).
Vloga partnerja pri socialni opori
Na trdnost in dolgotrajnost zveze med partnerjema vpliva več dejavnikov. Poleg medsebojnega razumevanja in ljubezni je pomemben dejavnik tudi nudenje in prejemanje različnih vrst opore oziroma vzajemnost opore med partnerjema. Pri tem naj bi odrasli posamezniki poročali o večjem nudenju kot prejemanju opore. Ženske naj bi v večji meri nudile predvsem emocionalno, moški pa bolj materialno oporo. Poleg tega moški kažejo tudi manj odzivnosti na potrebe drugih v družini, hkrati pa so manj odzivni tudi na lastne težave.
LAT-faza
Raziskave o družinskem statusu mladih ugotavljajo strukturno spreminjanje tranzicije iz družine orientacije v formiranje lastne družine, torej v družino prokreacije, ki se najbolj odraža v t. i. LAT-fazi (ang. living apart together), v kateri mladi živijo s starši skupaj in hkrati narazen. Zanjo je značilna ekonomska odvisnost ali polodvisnost od staršev ob hkratni socialni neodvisnosti. Časovno trajanje tega obdobja se podaljšuje sorazmerno s podaljševanjem časa šolanja oziroma študija. Vendar pa tudi po končanem šolanju in ob prvi zaposlitvi vedno več mladih ostaja doma pri starših, mnogi pa bivanje doma kombinirajo z občasnim bivanjem drugje, na primer v študentskem domu ali pri partnerjih (Švab, 2001).
Raziskava je bila oblikovana tudi pri Eurostat (2008), kjer so med drugim ugotavljali, kakšen je odstotek oseb iz različnih starostnih skupin, ki živijo pri starših, v štiriindvajsetih evropskih državah. Podatki so prikazani za leto 2005. Pokazalo se je, da je v starostni skupini od 25 do 29 let v Sloveniji živelo pri starših skoraj 70 % moških. Višji odstotek moških, ki so teh letih živeli pri starših, je bil v štirih drugih državah: na Hrvaškem (dobrih 80 %), na Malti (dobrih 75 %), v Italiji (dobrih 70 %) in v Bolgariji (dobrih 70 %). V isti starostni skupini je bilo v Sloveniji približno 47 % žensk, ki so živele pri starših. Višji odstotek je bil v štirih državah: na Malti (slabih 55 %), v Italiji (približno 52 %), na Slovaškem (več kot 50 %) in v Estoniji (slabih 50 %), v Grčiji pa je bil odstotek približno enak kot v Sloveniji. Vidimo, da se v evropskem merilu uvrščamo približno v zgornjo petino držav po odstotku oseb, starih od 25 do 29 let, ki živijo pri starših.
