Presenetljiva vloga travm iz otroštva pri športnem uspehu
Zgodba kanadske hitrostne drsalke in kolesarke Clare Hughes, prve olimpijke, ki je osvojila več medalj na poletnih in zimskih olimpijskih igrah, je zgodba o zmagi nad težavami. Preden se je začela ukvarjati z vzdržljivostnimi športi, se je ukvarjala z alkoholom in drogami – najstniški poskus pobega od domačega življenja z očetom in njegovim alkoholizmom.
Britanski teniški igralec Andy Murray je preživel pokol v osnovni šoli v Dunblaneu na Škotskem leta 1996, ko se je kot osemletni otrok skril pod mizo.
Ameriška gimnastičarka Simone Biles je zgodnje otroštvo preživela v rejniških družinah. V zgodnjem otroštvu je doživela travmatično izkušnjo zaradi materine odvisnosti od drog in alkohola, zaradi česar so jo skupaj z brati in sestrami dali v rejniško varstvo. Kasneje so jo posvojili materini starši, Ron in Nellie Biles, ki so ji zagotovili stabilen in ljubeč dom. Biles je odkrito spregovorila o izzivih v svojem zgodnjem življenju in pomenu podpore družine.
Novak Đoković, srbski teniški as je kot otrok doživljal bombardiranje Beograda med vojno v Jugoslaviji. Teniško je treniral med sirenami in ruševinami, z omejenimi viri. V intervjuju je večkrat poudaril, da ga je to oblikovalo v borca in ga naučilo premagovati izjemen pritisk.
Michael Phelps, najbolj odlikovani olimpijec vseh časov je odraščal s hiperaktivnostjo (ADHD) in brez očeta, ki je zapustil družino, ko je bil star 9 let. Kasneje je razkril, da je trpel za depresijo in imel samomorilne misli. Plavanje mu je dolgo služilo kot edini ventil za čustva.
Serena Williams je odraščala je v revni soseski Compton v Kaliforniji, obdana z nasiljem in kriminalom. Oče jo je trdo treniral že kot deklico, pri čemer so bila prisotna tudi pričakovanja in pritiski. Pozneje je povedala, da je morala razviti “neprebojno zunanjo lupino”, da je preživela.
Raziskave kažejo, da imajo mnogi največji svetovni športniki podobne zgodbe o travmah v otroštvu.
Takšne zgodbe so dokaz, da za izjemnimi dosežki pogosto stojijo tudi izjemne bolečine – in da uspeh ni vedno posledica sreče ali naravnega talenta, temveč globoke notranje potrebe po preživetju in potrditvi.
V eni od študij, ki jo je vodil profesor športne psihologije Lew Hardy v Združenem kraljestvu, so primerjali 16 olimpijskih prvakov in 16 olimpijcev, ki niso osvojili medalje. Vsi medalisti so bili v otroštvu izpostavljeni travmatičnim izkušnjam – vključno s smrtjo ali ločitvijo staršev, fizičnim in verbalnim nasiljem ali nestabilnim domačim okoljem – medtem ko so bili med ne-medalisti le štirje taki.
Naravni instinkt ali posttravmatska rast?
Po analizi avtobiografij osmih olimpijskih plavalnih prvakov v letu 2015 sta športna psihologa Karen Howells in David Fletcher z Univerze v Loughboroughu travmo opisala kot “motivacijski sprožilec”, ki je spodbudil močno voljo do zmage.
Poleg tega so olimpijski prvaki in večkratni medalisti v Hardyjevi študiji opisali izkušnje travmatičnih dogodkov iz otroštva, ki so jim sledili pozitivni dogodki, povezani s športom, kot je na primer srečanje pomembnega trenerja, mentorja ali športa, v katerem so se izkazali.
Zato se zdi, da sta za športni uspeh pomembna tako sposobnost rasti iz travme kot tudi priložnosti za uspeh v podporni športni okolici.
Zasvojenost s telesno aktivnostjo: ko gibanje ni več izbira, ampak nuja
Telesna aktivnost je eno izmed najboljših orodij za ohranjanje telesnega in duševnega zdravja. A kaj se zgodi, ko vadba izgubi zmernost in svoj prostovoljni značaj in postane pretiravanje in nuja?
Nedavna znanstvena raziskava, objavljena v Journal of Clinical Sport Psychology, razkriva pomembno povezavo med otroškimi travmami, težavami pri uravnavanju čustev in razvojem zasvojenosti s telesno vadbo.
Avtorici, Seme Gültekin Arayici in Serap Tekinsav Sütçü, sta želeli preučiti, kako otroške travme, čustvene težave in psihološke potrebe vplivajo na tveganje za razvoj zasvojenosti s telesno aktivnostjo pri odraslih. Raziskava je temeljila na vzorcu 386 rednih vadbenikov (rekreativcev) iz Turčije.
Kaj pomeni “zasvojenost z vadbo”?
Gre za vedenjski vzorec, kjer oseba ne more prenehati z vadbo, kljub bolečinam, utrujenosti, poškodbam ali motenim odnosom. Vadba tako postane kompulzivna dejavnost – način uravnavanja notranjih čustvenih stisk, podobno kot nekateri posežejo po alkoholu ali prenajedanju.
Otroške travme kot tihi sprožilec
Rezultati so pokazali jasno povezavo med doživljanjem travm v otroštvu (npr. čustvena, fizična, spolna zloraba ali zanemarjanje) in višjim tveganjem za razvoj zasvojenosti z vadbo. Posamezniki, ki so imeli tovrstne izkušnje, so pogosto imeli tudi večje težave pri uravnavanju čustev in hkrati nižje zadovoljene osnovne psihološke potrebe.
Vloga psiholoških potreb
Po teoriji samodoločenosti človek potrebuje tri osnovne psihološke temelje za zdravo delovanje:
- Avtonomija: občutek, da sam izbiraš in nadzoruješ svoje vedenje.
- Kompetentnost: občutek, da si sposoben in učinkovit v tem, kar počneš.
- Povezanost: občutek pripadnosti in sprejetosti v odnosih.
Če te potrebe v otroštvu ali odraslosti niso bile zadovoljene, se lahko razvijejo nadomestni mehanizmi za občutek kontrole in vrednosti, praviloma odvisnosti – in ena od teh je pretirana vadba.
Čustvena disregulacija kot most
Eden ključnih psiholoških mehanizmov, ki povezuje otroške travme in zasvojenost, je čustvena disregulacija– težava pri prepoznavanju, izražanju ali uravnavanju čustev. Vadba postane način za znižanje napetosti, beg pred bolečino ali nadzor nad kaotičnim notranjim doživljanjem.
Zakaj je to pomembno?
Številni posamezniki s tovrstnimi težavami navzven delujejo kot simbol zdravja, discipline in uspeha. V resnici pa za to navidezno urejenostjo, celo popolnostjo, pogosto stojijo boleče, nepredelane zgodbe. Raziskava odpira oči strokovnjakom s področij športa, psihologije in mentalnega zdravja – vadba, ki izgubi prostovoljni značaj, ni več vir zdravja, temveč stiske.
Kako naprej?
- Za posameznike: Če opazite, da vas – ali vašega otroka – ob misli na izpuščeno vadbo preplavi krivda ali panika, ali da vadba določa vašo vrednost, je morda čas za razmislek. Ni sramotno poiskati psihološko podporo.
- Za strokovnjake: Vaditelji, trenerji in terapevti naj bodo pozorni na znake vedenjskih zasvojenosti, tudi v »zdravih« kontekstih, kot je gibanje.
- Za družbo: Pomembno je ustvarjati kulturo, kjer je skrb za telo povezana tudi s sočutjem do samega sebe – in ne le z zmogljivostjo, dosežki/uvrstitvami ali zaslužkom.
Gibanje naj bo praznovanje življenja, ne beg pred njim. Razumevanje povezave med psihološkimi ranami in navidezno zdravim vedenjem je ključno za resnično celostno zdravje.
PREBERITE TUDI: Kako premagati strah pred neuspehom?
