Učili so nas, da moramo biti splošno razgledani in da je biti izobražen nujno povezano z dokončanim visokošolskim študijem, strokovnimi nazivi, diplomami in doktorati. Učili so nas, da moramo biti socializirani, da se bomo lahko vključevali v družbo. Ker smo jim verjeli, smo tudi sami tako učili svoje potomce. Mnogi starši smo – misleč, da je tako prav – vzgojo in izobraževanje več let prepuščali sistemu. Pa čeprav smo vedeli, da v šolskem sistemu marsikaj ne deluje prav in tako kot bi si želeli, smo to vseeno dopuščali. Celo podpirali in spodbujali smo to, da je kdaj pa kdaj potrebno tudi potrpeti. Se prilagajati in sprijaznjevati. Da boš potem »utrjen« za sistem. Da boš izobražen in socializiran.
Zdaj se pa sprašujemo, kaj nam pomaga vsa ta splošna izobrazba, če potem nismo sposobni vsega tega dojeti, uporabiti, asimilirati in aplicirati v življenje. Zdaj šele vidimo, kakšno usodo smo jim s svojimi nauki pripravili. Ob vseh zapovedih, kaj in kako se mora, jim nismo odprli prostora luči in brezmejnosti. Ob vseh zapuščanjih zaradi drugih obveznosti jim nismo dali občutka varnosti in ljubljenosti. Prepustili smo jih negotovosti. Tako, kot so to naredili že naši starši.
Zdaj šele vidimo, kako zelo nam je sistem, zaradi zgodnje odtegnitve od izvora, potrgal družinske vezi. Kako zelo je človek ob vsej svoji uspešnosti še vedno lačen ljubezni. Ker je ni dobil takrat, ko jo je najbolj potreboval. Sistem je postopoma uničil človeka in njegovo naravno notranjo moč. Uničil je tisti del, ki ljubi. Spoštuje. Pomaga. Se radosti. Ustvarja. Zdravi. Se uči in napreduje. Saj je človek po sami naravi povezan z izvorom.
Ta povezava se sistemsko prekinja. Sistem je odvzel družini najprej očeta, ko ga je pošiljal v vojne. Potem je vzel še mamo, ko jo je poslal v službo. Potem je družini vzel še babice in dedke, ker jim je podaljševal delovno dobo. Posledično so družino zamenjale institucije. Tako smo izgubili naravni red. Tako smo izgubili varen dom in družino.
Tukaj je ostala praznina, ki se je ne da zapolniti z nobeno izobrazbo; kot se tudi zdrava socializacija nikakor ne more zgoditi z odsotnostjo družine. Že sama ideja, da nas mora nekdo šolati, da smo potem sposobni živeti, se mi zdi bolna. Kot da smo nesposobni debili. Kot da smo nič vredni izmečki. Kot da nimamo prirojene svoje naravne inteligence. Od vse te izobrazbe in socializacije smo postali tujci samim sebi. Sociopati. Nesposobni za življenje in sobivanje v zdravih odnosih. Brez vsakršnega zanimanja in želje po notranjem napredku. Lepo oblečene in uglajene papige, ki vse, kar znajo, je ponavljanje napak svojih prednikov. Roboti, ki brez vesti in nezavedno, kot na avtopilotu, opravljajo svojo rutino. Človek je postal žrtev sistemskega intelektualnega nasilja.
Skrajni čas je, da se znebimo vseh teh naučenosti in vseh delovanj iz stare navade. Zato, ker se pač mora. Kako naj otroke učimo živeti, če niti sami ne znamo živeti? Čas je, da se poslovimo od vsega, kar nas spominja na staro življenje. Da si končno dovolimo, da razpade vse, kar je vsa ta dolga leta ustvarjalo ta pokvarjeni svet. Da izbrišemo vsa ta vsiljena pravila in družbeno moralne norme. Vprašajmo se in si iskreno priznajmo, kje vse še iz vse te naučenosti omejujemo svoje rojence. Kje vse jih še v njihovi izgubljenosti (in svoji) ne zmoremo v polnosti sprejeti. Ker niso po naših (ali družbenih) pričakovanjih. Koliko svojih strahov še vedno projiciramo na njih. Kje vse jim še vedno ne dovolimo biti to, kar so.
Šele ko bomo izjokali in odplaknili vso to umazanijo, ki se je nabrala v človekovem nezavednem, ker ni znal ali zmogel sproti prepoznavati, kam ga nesejo hudourniki sistema, bomo zmogli videti bistvo življenja in ga začeli tudi živeti. Če smo se znašli tukaj, da izjokamo krivdo, strah in sram, ker nismo vedeli, smo že na pravi poti. Čas je, da si končno odpustimo. Pa če tudi nas kdaj še jezi, ker so nas tako dobro nategnili. Naši zanamci so tisti, ki bodo gradili nov svet. Mi smo tukaj samo še toliko, da morda postavimo temelje. V smislu, da počistimo vso to ne-snago (ne-moč) za seboj. Da pozdravimo in zacelimo vse rane, ki so še ostale odprte. Graditelji bodo pa naši potomci. Koliko jih imamo? Kje so naši otroci in mladostniki? V katerem svetu živijo?
Mnogi so se sprijaznili s tem svetom, kjer se fejka, laže, izkorišča, ponižuje, zatira, manipulira in zlorablja. Eni trpijo. Drugi se dobro znajdejo v teh vlogah. V teh umazanih igrah. Mnogi so se sprijaznili s tem, da ubogajo, kimajo in delajo po navodilih drugih in ne sebe.
Sprašujem se, koliko se sploh rešiti še da. Ali je možno, da si vse izgubljeno lahko spet izgradimo? Bomo mladim zmogli pokazati pot, da bodo znali tudi drugače? Kakšna znanja jim lahko predamo? Kam naj gredo? Ali sploh še imajo kam potovati? Kakšen svet smo jim predstavili oziroma jim ga z lastnim zgledom še predstavljamo? Je to nekaj, kar bi si mladi lahko želeli tudi zase?
Mateja Tuta
PREBERITE TUDI: Kolumna: Skriti načrt šolskega sistema
