Za vsakega otroka so starši tisti, na katere se mora obrniti, ko želi razumeti, kako poteka življenje in kaj pomeni biti zdrav in dober človek. A otrokom, ki so imeli čustveno nezrele starše, je bilo to odvzeto – niso imeli pravega vzor(c)a.
Čustveno nezreli starši so lahko zelo različni. Lahko so nadzorujoči, ozkogledni, nezanesljivi in zahtevni. Svoje otroke po navadi sramotijo in jih silijo, da delajo, kar želijo starši; jim vse prijetno prepovedujejo; za najmanjše napake kaznujejo, ob tem pa sploh ne pomislijo, kaj bi si želeli njihovi otroci.
Taki starši niso nikoli zadovoljili čustvenih potreb svojih otrok, zato so se ti otroci počutili osamljene in žalostne. Nikoli niso mogli imeti zdravega, normalnega in srečnega odnosa s staršema, čeprav so, kot vsak otrok, hrepeneli le po ljubezni in vsaj nekaj starševske naklonjenosti.
Preverite, katere 4 vrste čustveno nezrelih staršev obstaja (seveda so možne tudi različne kombinacije naštetih):
1. Ambiciozni starši
Navzven so ambiciozni starši videti kot običajni starši, ki se zelo zanimajo in vlagajo v življenje in dejavnosti svojih otrok – in to tudi so. Vendar je problem v tem, da so izjemno nadzorujoči in vmešavajoči ter svojim otrokom ne dajejo prav nobenega prostora, da bi se ukvarjali s svojimi stvarmi oz. tem, kar jih zanima in veseli; kje je šele prosti čas.
So ciljno usmerjeni ljudje, ki so jim pomembni le zmaga in dosežki. Skrbijo le za to, da njihovim otrokom uspe predvsem v materialnem smislu in da v življenju dosežejo velike stvari (verjetno tudi zaradi lastnega statusa in “čiste vesti”), a do njih ne čutijo skoraj nobene empatije in čustev. Z njihove strani je čustvene povezanosti, podpore in intimnosti absolutno premalo – če sploh kaj.
2. Zavračajoči starši
Zavračajoči starši so na splošno precej dominantni in nadzorujoči ter svoji družini vladajo z železno roko. Otroci se jih bojijo in se zelo trudijo, da jih na noben način ne bi vznemirili. S svojimi otroki nimajo nikakršne bližine in povezanosti – njihova ‘vzgoja’ je dajanje ukazov, žaljenje in vpitje.
Če poskušate z njimi vzpostaviti kakršno koli bližino in čustveno intimnost, jim postane skrajno neprijetno in lahko postanejo celo jezni ter se odločijo zapustiti situacijo. Skratka, zavračajo vse vrste intimnosti in povezanosti s svojimi otroki.
3. Pretirano čustveni starši
Čustveni starši so ekstremni v vseh pogledih in zanje ne obstaja srednja pot. Najmanjši neuspehi in težave jih običajno spravijo iz tira in se obnašajo, kot da je konec sveta. Takšni starši so bodisi nezdravo vpleteni v otrokovo življenje, bodisi so skrajno odmaknjeni.
Kadar jih kaj razjezi, se obrnejo k zunanjim dejavnikom, da bi se počutili bolje: na primer se močno opijejo, vzamejo pomirjevala, ali zanašajo na druge ljudi, ki naj bi jih pomirili. Nikoli niso sposobni sami uravnavati in obvladovati svojih čustev, zato to vlogo pogosto prevzamejo otroci.
4. Pasivni starši
Pasivni starši se po svojih najboljših močeh trudijo, da bi se izognili vznemirljivim in negativnim situacijam, in nikoli zares ne poskušajo storiti ničesar konstruktivnega. Večinoma veljajo za “najljubšega starša” ali “dobrega policaja”, saj svojim otrokom nikoli ne poskušajo preprečiti, da bi karkoli počeli. Neradi zahtevajo disciplino in se raje umaknejo, ko gre pri tem za težke dele starševstva.
Pasivni starši svojih otrok ne usmerjajo in ne izobražujejo o tem, kako krmariti po svetu in njegovih zapletenostih. Poleg tega se odločijo, da ne bodo upoštevali groznih stvari, ki jih njihovim otrokom povzroča drugi starš, kot so telesno kaznovanje, zlorabe in zanemarjanje. Nimajo nikakršnega zaupanja in celo interesa, da bi želeli svoje otroke vzgajati na normalen in zdrav način.
Če ste imeli čustveno nezrele starše
Če ste imeli katerekoli od naštetih čustveno nezrelih staršev, je zelo verjetno, da imate kake čustvene posledice, četudi se jih morda ne zavedate. Skoraj zagotovo ste jih nezavedno potlačili, kar je obrambni mehanizem.
Takšni ljudje imajo pogosto razne težave, ki ih ne povezujejo s svojim otroštvom, npr. zdravstvene težave, odvisnosti, slabo samopodobo, perfekcionizem, težave v odnosih ipd., zato se je dobro obrniti na kakega dobrega terapevta, da se začne proces razjasnjevanja in zdravljenja. Le tako lahko namreč preprečite, da prekinete krog ‘prekletstva’ in svojih travm ne prenašate naprej na svoje otroke.
PREBERITE TUDI: Povej mi, iz kakšne družine prihajaš, in povem ti, kdo si
