Tik pred začetkom novega šolskega leta se je v medijih ponovno začelo pogosteje omenjati šolanje na domu, ki je v času epidemije doživelo ogromen porast – ne samo pri nas, ampak po vsem svetu, kjer je to sploh omogočeno.
V Sloveniji je bila ta oblika šolanja otrok omogočena leta 1996 z Zakonom o osnovnih šolah, ki pravi, da imajo starši “pravico izbrati osnovnošolsko izobraževanje svojih otrok v javni ali zasebni šoli ali kot izobraževanje na domu”. To pravico ima vsak starš šoloobveznega otroka in ne le v primeru bolezni, potovanja ali vrhunskega športa, kot se pogosto omenja s strani nekaterih ravnateljev, ki na to temo dajejo izjave v medijih.
Šolanje na domu namreč ni bilo uvedeno samo za omenjene izjeme, ampak po zgledu svobodnega razvitega sveta, kjer imajo starši pravico odločati o načinu in obliki izobraževanja svojih otrok. Tako smo poleg javnega in zasebnega izobraževanja na voljo dobili tudi možnost izobraževanja svojih otrok na domu.
Otrok, ki se šolajo na domu, je še vedno zelo malo
A tako šolajočih otrok je še vedno zelo malo. Kljub porastu te oblike šolanja v zadnjih dveh letih zaradi epidemije, je pri nas še vedno manj kot 1% šoloobveznih otrok, ki se šolajo na domu. Po besedah omenjenih ravnateljev se trend naraščanja te oblike šolanja otrok pri nas umirja. V tujini, predvsem v ZDA, pa še naprej narašča, kar ni posledica koronskih ukrepov, ampak vedno večjega števila staršev, ki se odločajo, da bodo svoje otroke vzgajali in izobraževali sami, v skladu s svojimi vrednotami in moralnimi načeli.
Kot kaže pa to postaja vedno bolj moteče tako za stroko kot za oblast, ki že napoveduje spremembe na tem področju. Najbolj jih skrbita socializacija in kakovost znanja na domu šolajočih se otrok. Kljub temu, da znanost zadnjih 30 let na to temo jasno kaže, da so doma šolani otroci akademsko enako oz. celo bolj uspešni od vrstnikov v šoli; da formalno izobraženi in certificirani učitelji v šolah niso zagotovilo za akademsko uspešnost učencev; ter da so tudi odrasli, ki so bili šolani na domu, dobro prilagojeni in uspešno sodelujejo v družbi (vir).
Glede socializacije pa v primerjavi z otroki, ki obiskujejo običajne šole, raziskave kažejo, da imajo doma šolajoči se otroci kakovostnejša prijateljstva in boljše odnose s starši ter drugimi odraslimi. So srečni, optimistični in zadovoljni s svojim življenjem. Njihovo moralno razmišljanje je vsaj tako razvito kot pri drugih otrocih in bolj verjetno je, da bodo ravnali nesebično. Kot mladostniki imajo močan občutek družbene odgovornosti ter kažejo manj čustvenih pretresov in težavnega vedenja kot njihovi vrstniki. Tisti, ki nadaljujejo študij, so družbeno vključeni in odprti za nove izkušnje. Odrasli, ki so se kot otroci šolali doma, so državljansko angažirani in delujejo kompetentno v vseh dosedanjih meritvah. Alarmistični pogled na šolanje na domu torej ni podprt z empiričnimi raziskavami (vir).
Šolanje na daljavo ni enako kot šolanje na domu
Šolanja na daljavo, ki smo mu bili priča zaradi epidemije, ne moremo enačiti šolanju na domu, saj gre za bistveno drugačen proces, ki je številnim otrokom in staršem povzračal hude stiske in težave. Šolanje na daljavo je še vedno podrejeno šolskemu urniku in zahtevam šole. Učenci so večino pouka preživeli pred računalniškimi zasloni, kjer je pouk potekal preko videokonferenčnih aplikacij, v spletnih učilnicah pa so jih čakale vsakodnevne šolske obveznosti, ki jih pogosto niso bili sposobni opraviti sami, še posebno ne v nižjih razredih. V šolanje na daljavo so bili prisiljeni vsi učenci in starši, tudi tisti, ki se za šolanje na domu nikoli ne bi odločili. Zato takega načina šolanja nikakor ne moremo enačiti šolanju na domu, čeprav poteka doma.
Šolanje na domu zahteva tehten premislek in zavestno odločitev, saj z njim starši v celoti prevzamejo vso odgovornost za vzgojo in izobraževanje svojega otroka. Pri šolanju na domu je učni proces bistveno drugačen prav zaradi tega, ker ni organiziran po predmetih, ampak po otrokovih interesih in zanimanjih. Celoten proces je drugače osredotočen in prav zato lahko preko njega dosegamo drugačne rezultate. Tako učenje poteka bolj spontano, lahko bi rekli tudi “naravno” in daje bolj poglobljeno znanje, ki je trajnejše, ne pa samo do naslednjega preverjanja znanja. Taka oblika izobraževanja spodubja otrokovo radovednost in ohranja veselje do učenja, za razliko od šole, kjer večinoma že v tretjem razredu to postane mučno tako za otroke kot za starše.
Zahteve po dodatnem nadzoru so neutemeljene
Zahteve po dodatnem nadzoru slovenskih šolarjev na domu, ki se pojavljajo v zadnjem času, so neutemeljene. V Sloveniji imamo že zdaj več nadzora nad doma šolajočimi se otroci kot npr. v ZDA ali Veliki Britaniji, kjer preverjanje znanja teh otrok ni obvezno in je omogočen tudi “zloglasni” unschooling, ko učenje poteka popolnoma svobodno v skladu z otrokovimi učnimi željami in potrebami. To pri nas ni mogoče, saj morajo na koncu vsakega šolskega leta otroci, ki se šolajo na domu, opravljati izpite iz določenih predmetov, seveda pa ne iz vseh predmetov, ker to enostavno ni možno.
Tako v prvi triadi, ko šolarji pri nas sploh še nimajo ocen, šolarji na domu vsako leto opravljajo izpit iz slovenščine in matematike; v drugi tradi se pridruži še angleščina; v tretji triadi pa imajo kar 9 izpitov, kar je že primerljivo s kakim študijskim programom. Naložiti tako majhnim otrokom izpite iz vseh predmetov bi bilo absolutno nesmiselno in neizvedljivo, saj bi se s tem zelo omejila svoboda učenja teh otrok ter izgubil sam smisel te oblike šolanja.
Šolanje na domu omogoča razvijanje otrokovih učnih potencialov
Šolanje na domu omogoča razvijanje otrokovih učnih potencialov na njegov način v njegovem času. Namesto vsega balasta, ki vedno bolj preveva šolski kurikulum, se šolarji na domu lahko bolj poglobijo v teme, ki jih zanimajo. Snov pa jim je ponavadi predstavljena na njim bolj zanimiv, ustvarjalen in praktičen način. Preverjanje znanja kot se izvaja v šolah danes nikakor ni pokazatelj znanja, ampak le sposobnosti memoriranja in v višjih razredih plonkanja.
Po drugi strani pa je ena večjih težav doma šolajočih se otrok in njihovih staršev pri nas prav ta, da si večinoma želijo več stika in sodelovanja s šolo, a ker to ni zakonsko urejeno, prihaja do ogromnih razlik med šolami. Kljub temu, da šola, na katero je otrok vpisan, tudi za doma šolajočega se otroka prejme sredstva za njegovo izobraževanje, šole pogosto zavračajo stik s temi učenci in njihovimi starši.
Prakse so zelo različne: od tega, da ponekod otrok lahko prihaja k določenim predmetom; da mu učiteljica sproti pošilja učne materiale in preverjanja znanja; da otroka povabijo na izlete in športne dneve; pa do tega, da otrok učiteljico spozna šele na izpitu. Zato bi bilo najbolj smiselno dodatno urejanje tega področja začeti prav na tem koncu in tudi šolam predpisati obveznosti do doma šolajočih se otrok.
Darinka Radoja
