Ukrepi so zadnje mesece sicer (začasno) sproščeni, a posledice ostajajo in jih pravzaprav lahko šele začenjamo realno ocenjevati. Zapiranje šol, šolanje na daljavo, karantene, življenje v ‘mehurčkih’, socialna distanca, uporaba mask, nenehno (samo)testiranje, agresivna promocija cepljenja; šikaniranje necepljenih kot krivcev, da se ‘pandemija’ ne konča; neprestano omenjanje epidemije in zastraševanje v medijih – vse to je močno vplivalo na otroke in mladostnike.
Kako, si preberite v članku Alenke Kaštrun, uni. dipl. pravnice, specializantke psihoanaliticne psihoterapije, za Iniciativo slovenskih terapevtov.
Obdobje dojenčka, malčka in zgodnjega otroštva
Že novorojenček je socialno bitje. Najraje od vsega posluša človekov glas in gleda njegov obraz. Že tako majcen na obrazih prepoznava temeljne čustvene izraze in razlikuje med različnimi obrazi. Dojenčki so sposobni posnemanja vedenja ljudi, ki se z njimi ukvarjajo, s čimer raziskujejo socialni svet in vzpostavljajo socialne odnose.
V najzgodnejšem obdobju je za otroka sicer najpomembnejši odnos z mamo in kasneje (okrog leta in pol) seveda tudi z očetom, zato je pomembno, da je mama »na otroka uglašena«. Kadar je mama v redu, zmore in želi negovati ter skrbeti za otroka. Za to tudi ona sama potrebuje varno okolje, pri čemer ji lahko najbolj pomaga njen partner. Starša sta vedno vpeta tudi v socialni krog njunih družin in prijateljev, ki jima pomaga, da zmoreta poskrbeti za otroka.
S socialno distanco, finančno negotovostjo, delom od doma in strahom pred prihodnostjo mladim staršem odvzamemo ogromen del podpore, ki posredno determinira psihičen razvoj otrok, še preden vstopijo v šolsko obdobje.
Čeprav je na prvi pogled najpomembnejše to, da sta starša (starš) uravnovešena, pa brez podpore njune socialne mreže, pritiska na svojo družino v ogrožajočem okolju ne bosta zmogla tako kvalitetno preseči, kot bi ga sicer.
Neravnovesje staršev v najzgodnejših razvojnih obdobjih za otroka pomeni, da bo razvil krizo zaupanja in z njo velik problem v procesu prilagajanja. To izjemno vpliva na njegov kasnejši razvoj, saj ne razvije dobrega občutka za samozaupanje in optimizem, kar bistveno določa njegove adaptacijske zmožnosti (sprejemanja). Kriza otrokovega nezaupanja je odvisna tudi od maminega lastnega samozaupanja oz. negotovosti. Mamica in otrok v prvem obdobju že tako ali tako lahko običajne življenjske situacije doživljata kot ogrožajoče, kaj šele neobičajne, kot jih doživljamo zadnji dve leti.
Otrok se pri treh letih psihično rodi, kar posledično pomeni, da takrat nekako zmore ustrezno funkcionirati v varnem krogu širše družine in vrtca. Varna družina v teh prvih letih je njegov temelj za to, kako bo presegal ostala razvojna obdobja in ali se bodo krize, ki v njih nastajajo, zanj zaradi zgodnjih deficitov prehude ali pa bo vendarle s podporo družbe zmogel odrasti tudi psihično. Družba ni pomembna le za naslednje korake razvoja, družba je v prvih letih pomembna za starše, ker je varni družinski okvir. Torej na vsakega otroka vpliva posredno, pogosto tudi neposredno ( npr. stari starši in ožji družinski člani lahko zelo nezdravo predelujejo svoje strahove in z njimi neposredno vplivajo na počutje mamice in otroka).
Otroci so velikokrat že v prvem letu zaradi službe matere precej odvisni od skrbi družbe, ker potrebujejo jasli, z drugim in tretjim letom pa je povsem normalno, da je otrok vključen v varstvo (vrtec). Tam se otrok sreča z bolj kompleksnim in s ključnim vidikom razvoja. Igro.
V socialni izolaciji je ta nemogoča oz. je v kvaliteti bistveno zmanjšana, ker ne vključuje vrstnikov, zato je otrokov psihološki razvoj skozi igro okrnjen. Čeprav so otrokovi igralni partnerji najprej starši ali sorojenci (pred vrtcem), so otroci v vrtcu tisti, s katerimi morajo preživeti vedno več časa. S socialno izolacijo, karantenami in ostajanjem otrok v domačem okolju, jim odvzemamo možnost, da presežejo egocentrizem.
Ta omejitev mišljenja pomeni, da otrok ni zmožen razlikovati svoje perspektive (svojih dejavnosti, zaznavanja, mišljenja in doživljanja) od perspektiv drugih. Otrok v takem mišljenju ne razume, da drugi vidijo določene stvari drugače kot on. Za to preseganje potrebuje druge ljudi. S preseganjem egocentrizma otrok razvije čustveno in socialno empatijo, razumevanje sebe in drugih. Vzporedno s tem se razvijajo tudi njegovi koncepti prijateljstva, s čimer otrok razvija zaupnost, iskrenost, pravičnost in intimnost.
Predšolski otroci z vključenostjo v socialno mrežo vrtca izoblikujejo določene vzorce prilagojenega vedenja (manj agresivnega), kar jim je v krogu družine onemogočeno. Socialno bolj kompetentni otroci so v vrtcu bolj priljubljeni med vrstniki, ostale zavračajo ali jih prezrejo, kar lahko otroku povzroči hude travme, ki ga zaznamujejo za celo življenje.
Srednje in pozno otroštvo
Strah, na katerega je usmerjeno aktualno obvladovanje družbe, postane precej aktualno čustvo otrok srednjega otroštva. Otrok se boji poškodb sebe in drugih, najprej telesnih. Potem se pojavijo tudi strahovi v povezavi s šolo. Vzporedno z njimi se naravno pojavijo še strah pred smrtjo, vojno, boleznijo, socialno neprimernim vedenjem ali pred tem, da bi bili drugačni od vrstnikov.
Otrok razvojno že brez kriznih družbenih situacij (kot je »covid situacija«) v tem času tako ali tako čuti veliko zaskrbljenosti in anksioznosti, ki ju za enkrat še ne zna in zmore regulirati. Pri tem potrebuje starševsko in družbeno pomoč in vodilo. Panika, ki jo je v družbi moč čutiti prispeva k tem, da prestrašeni straši otroka ne zmorejo pomiriti. Pri otroku se tako anskioznost samo še povečuje kar lahko preraste v travmatične izkušnje. Te otroka psihološko zaznamuje za celo življenje.
Njihova tesnoba se kaže v nemiru, blokadah, zvišanem srčnem utripu, prebavnih motnjah, motnjah spanja, povišanemu mišičnem tonusu, nemiru, razdražljivosti, nihanju razpoloženja, vzkipljivosti, znižanemu pragu odzivnosti. Otroci lahko svojo anksioznost in tesnobo začnejo prekrivati z dolgočasenjem, bahanjem, izogibanjem situacijam, neznačilnim vedenjem, pretirano ješčnostjo, pretiranim gledanjem TV-ja in pretirano uporabo obrambnih mehanizmov, ki ob prekomernem psihološkem pritisku, kot ga otroci doživljajo zdaj, lahko preidejo v patološke vzorce vedenja v odraslosti. Glede na trajanje v strah usmerjenega psihološkega pritiska družbe je to za naše otroke neizogibno.
Otrok po 6. letu postane osredotočen na vrstnike izven družine, pretežno na tiste istega spola. Krizo te dobe določa vprašanje, ali je bil otrok storilen in ustvarjalen ali se potaplja v manjvrednost. Njegovo identiteto določa to, kar se nauči in kar zmore. S tem išče priznanja. Če mu okolica tega priznanja ne zmore dati (tudi zato ne, ker je iz nje izoliran), ga bo otrok iskal na neustrezen način. Priznanje mu bo postalo bolj pomembno od ustvarjalnosti same, zato bo aktivnost usmerjal v tisto, kar se od njega pričakuje in bo razvil konformistično identiteto. To pa pomeni, da bo opuščal samoaktivnost in jih nadomeščal z zunaj vodeno aktivnostjo. Učil se bo zaradi posledic, ne pa zaradi znanja samega. Motivacija tako za vedno postane zunanja spodbuda.
Mladostništvo
Za mladostnikov zdrav psihološki razvoj ima interakcija z vrstniki pomembno vlogo. Z njeno pomočjo se osamosvoji od primarne družine, oblikuje identiteto, pridobi socialne spretnosti, vzpostavi odnos do nasprotnega spola, razvoje vzorce moralnega presojanja in vrednotenja ter niža mladostniški egocentrizem. S tem postaja odgovoren in odrasel član dobro delujoče zdrave družbe.
V obdobju pubertete otrok ustvarja pomembne vezi z vrstniki. Adolescenčna kriza se zaostruje okrog vprašanja, ali bo izbistril lastno identiteto ali pa se bo zgubljal v zmedi in konfuznosti. Z gibanjem v družbi preverja svojo vrednost in konkurenčnost v odnosu do vrstnikov obeh spolov. Mladostniku je objekt referenčna skupina. Ta bi mu omogočila priložnost, da ob podpori skupine izstopa iz matične družine. Mladostnik se tako z dobrimi izkušnjami separacije od primarnega objekta – družine – v tej referenčni skupini postopoma diferencira med posamezniki. Oblikuje tudi prijateljske in ljubezenske odnose. V tem procesu mladostnik oblikuje integrirano predstavo o samem sebi. To je bistveno obdobje graditve integritete posameznika.
V vrstniških družbah postanejo mladostniki medsebojno povezani in intimni. Izbirajo najboljše prijatelje in se vpletajo v partnerske veze. Skozi prijateljstva se mladostnik nauči opredeliti meje sebe in svojega življenjskega kroga. Odpira si drugačne izkušnje in nove možnosti, s tem pa krepi psihično fleksibilnost in razumevanje sebe.
Pripadnost vrstniški družbi jim omogoči graditev identitete, socialnega položaja in ugleda, v njej iščejo podobnost in čustveno oporo. Ana Freud za te razvojne faze pravi, da motnje v tej fazi otroka oropajo konstruktivne skupinske izkušnje in ga pehajo v nevrozo! V tem času otrok močno potrebuje dokaz, da je sprejet, saj se zaradi faze razvojnih značilnosti v svoji družini počuti kot posvojenec. Zaradi karanten se je moral mladostnik umakniti v celico družine, s čimer si je še bolj želel, da bi se osvobodil staršev. Znotraj njega nastajajo hudi konflikti med odgovornostjo in zahtevami, zato lahka začne razvijati obsesivne in kompulzivne vzorce.
S socialno izolacijo pubertetnikom pri reševanju problemov onemogočamo razvoj fleksibilnosti, razvoja kreativnosti, inventivnosti, originalnosti, stabilnosti, usmerjenosti k zunanjim ciljem ter v zadovoljujoče medosebne medvrstniške odnose. Oropamo jih mladosti in družbene odgovornosti, ki se je lahko naučijo samo z vključenostjo v družbo.
Zanje družba predstavlja tudi kontekst za preživljanje prostega časa. Pomembno je, da mladostnikom tudi v teh časih omogočimo druženje z vrstniki, kar za družbo pomeni, da si bodo v odraslosti zgradili kvalitetne mehanizme prilagajanja družbi.
Zaključek
Otrokov čas teče drugače kot čas odraslega. Za dojenčka prva tri leta pomenijo zahtevno psihično rojstvo, pri starejših celotno predšolsko obdobje ali pa najintenzivnejša leta pubertete … Znotraj otroštva nekaj let predstavlja različne svetove, za odraslega pa je to lahko le čas, v katerem dobro spozna sodelavce in svoje delovno okolje. Svet odraslih ne sme sklepati po sebi, kaj otrok nujno potrebuje, da se razvije v psihično zdrav družbeni člen.
Odrasel človek lahko večletno obdobje krize prenese samo, če je psihično izredno stabilen in močan, če ima močno socialno mrežo in dovolj informacij o tem, kako dolgo bo moral pritisk zdržati. Otrok te mehanizme šele gradi. Pri tem mu pomaga celotna družba, ne samo matična družina, zato ga ne smemo iz nje trgati, še manj smemo z družbenim obnašanjem, normami, pravili in dogovori v njegovo škodo manipulirati. Četudi imajo otroci starše, ni pravilno, da mislimo, da so starši otrokom ves svet in da drugega kot njihove podpore in ljubezni ne potrebujejo. Tudi tako mišljenje je izrazito patološko.
V Sloveniji imamo v času korone rojenih 40.000 otrok, ki sploh ne poznajo sveta brez strahu, karanten, stisk in omejitev. Okrog 300.000 otrok je starih do 14 let. To so otroci v najbolj občutljivih psihosocialnih razvojnih fazah, katerih starše smo prepustili družbenemu pritisku in stiskam, ki jih predhodne generacije niso poznale in jih tudi ne zmorejo prav dobro razumeti.
Vse kaže na to, da bo ta pritisk vplival na patologijo psihičnih struktur odraščajoče družbe. Psihično poškodovanih otrok bo v prihajajočem obdobju več in celotna družba bo ob neizprosni statistiki morala priznati, da je strok več in da je potrebno, da se ob krizah, ki pridejo nad družbo, te v socialnih ukrepih med seboj uskladijo. Psihološki razvoj posameznika ni ločen od njegovega zdravja. Duševno zdravje je zdravje po definiciji, zato je dejstvo, da zanj v zadnjih dveh letih nismo poskrbeli, zaskrbljujoče.
Otrok potrebuje cel svet. Ta mora biti odprt, pisan, zanimiv, čim manj omejujoč, podporen in razgledan v znanju, kaj otrokova psiha potrebuje. Le tako bomo kot družba lahko vzgojili zdrave posameznike in z njimi zdravo družbo. Otroci so namreč naša prihodnost.
Viri:
- Razvojna psihologija, Umek, Zupančič, Ljubljana. 2009
- Razvojna analitična psihoterapija, Praper, Ljubljana. 1999
PREBERITE TUDI:
- Apel slovenskih šolnikov: ukrepi nenamerno ali namerno delujejo proti naravnemu razvoju mladih
- Dr. Sabina Senčar: Odprto pismo ministrici za izobraževanje, znanost in šport
- COVID-19 ukrepi: ko je ‘zdravilo’ bolj uničujoče kot sama bolezen
