Po podatkih študije, ki jo je leta 2017 objavila univerza Brigham Young, je osamljenost povezana z znatnim povečanjem tveganja za zgodnjo umrljivost.
Glavna avtorica študije, Julianne Holt-Lunstad, ugotavlja, da “dokazi kažejo, da so posamezniki, ki nimajo socialnih vezi (tako objektivna kot subjektivna socialna izolacija), izpostavljeni tveganju za prezgodnjo umrljivost”.
Holt-Lunstadova meni, da so tveganja, povezana z osamljenostjo, že zdaj večja od uveljavljenih nevarnosti, kot je debelost:
“Pred nekaj desetletji so znanstveniki, ki so opazili obsežne spremembe v prehrani in vedenju, opozorili na debelost in z njo povezane zdravstvene težave. Sedanjo epidemijo debelosti so napovedali. O debelosti se zdaj nenehno poroča v medijih in v politiki javnega zdravja. Trenutno stanje raziskav o tveganjih zaradi osamljenosti in socialne izolacije je podobno stanju raziskav o debelosti pred tremi desetletji … Sedanji dokazi kažejo, da je povečano tveganje za umrljivost zaradi pomanjkanja socialnih odnosov večje kot tveganje zaradi debelosti.”
Poleg tega opozarja, da raziskovalci napovedujejo, da bo osamljenost do leta 2030 dosegla epidemične razsežnosti, če ne bomo ukrepali.
Zakaj smo tako izolirani eden od drugega?
Gledano dolgoročno lahko rečemo, da je zahodna civilizacija oz. agenda spodbujala postopno razpadanje naših fizičnih in družbenih vezi. S poudarjanjem individualnih ciljev in skoraj fanatičnim upoštevanjem osebnih dosežkov so se tradicionalne institucije družine in skupnosti ter njihova sposobnost, da svojim članom zagotovijo občutek pripadnosti in skupni namen, močno razdrobile.
Družinska enota se je iz velikih sistemov vzajemne podpore, povezanih z generacijami, spremenila v majhne in nepovezane enote, ki včasih vključujejo starše samohranilce, katerih potrebe zelo otežujejo ustvarjanje stabilnega domačega okolja za njihove otroke. Če k temu dodamo še dejstvo, da si vse več ljudi sploh ne ustvarja družin, je v naši družbi več ljudi, ki živijo sami, kot kdajkoli v zgodovini. To velja tudi za starejše, ki imajo manj možnosti, da bi našli “primerno” življenje v družinah svojih otrok kot kdajkoli prej.
Upadanje skupnosti v zahodnem svetu je enako pomembno kot razpadanje družinske enote. V skupnostih zahodnega tipa ljudje delujejo kot skupek posameznih enot, ki se povezujejo s posebnimi funkcijami, in ne kot medsebojno povezana celota s pomembno skupno identiteto.
Seveda se danes ves čas poskuša včlaniti v “skupnosti” ali jih zgraditi, vendar podobno kot model Meetup temeljijo na zbiranju izbranih ljudi s podobnimi interesi in nameni, ne pa na skupnem povezovanju vseh ljudi na določenem geografskem območju.
Vzpon družbenih medijev
Tudi vzpon družbenih medijev je v veliki meri spodbudil občutek odtujenosti, ki ga že dolgo čutimo v sodobni družbi. Niso sicer temeljni vzrok naše osamljenosti, so pa vsekakor veliko doprinesli in so hkrati simptom za te dlje časa trajajoče družbene težave. Povezovanje prek klepetalnic in spletnih strani je le nekaj, po čemer smo se navadili posegati, saj je tako takoj dostopno. Toda kot vsaka hitra rešitev tudi ta ne zadovolji naših globljih potreb – ne posameznikov, ne družbe.
Če vidimo, da naša družba že več sto let počasi razpada, potem je naša dolžnost, da kot družba (če se sploh še lahko poistovetimo s svojo “družbo”) sprejmemo ukrepe za izboljšanje tega stanja. Kakšni bi lahko bili ti ukrepi, pa je glede na to, kako se stvari razvijajo, veliko vprašanje.
O osamljenosti
Eden od pristopov je, da najprej priznamo, da poudarek zahodne družbe na posamezniku ni nujno slab. Razvoj osebne integritete, ustvarjalnosti in avtonomije je ključni korak v razvoju človeške zavesti. Učenje, kako biti sam s seboj, je del tega procesa. Francoski filozof Blaise Pascal je v svojem delu Pensées zapisal, da “vsi problemi človeštva izvirajo iz človekove nesposobnosti, da bi tiho sedel sam v sobi”.
Kot dokazujejo vzhodni guruji in mistiki, je človek lahko popolnoma zadovoljen v samoti, vsaj omejen čas. To lahko močno olajša izvajanje meditacije in drugih podobnih metod, ki nam omogočajo neposredno zaznavanje naše energijske povezanosti ne le z drugimi ljudmi, temveč z vsemi stvarmi. V tem višjem stanju ne občutimo škodljivega čustvenega vpliva osamljenosti in socialne izolacije.
Nikakor pa ni dobro, zdravo – in nenavsezadnje normalno – da smo sami večino časa in se počutimo osamljene in odtujene.
Naslednji korak
Zdi se, da smo ostali prišli na ta planet, da bi sodelovali, delili in ljubili. V ta natrpan fizični svet se zagotovo nismo inkarnirali zato, da bi se izboljšali v virtualnih odnosih. Na tej stopnji smo se morda za svoje dobro nekoliko preveč navadili na družbeno izolacijo.
Holt-Lunstadova ugotavlja, da “čeprav lahko življenje v samoti posamezniku nudi udobje in prednosti, ta metaanaliza kaže, da fizično zdravje ni med njimi”. Navaja tudi drugo študijo, ki je “pokazala višjo stopnjo preživetja tistih, ki so bolj socialno povezani”.
In potem je tu še temeljna 75-letna študija harvardske univerze, kjer je bilo “splošno jasno, da brez ljubečih in podpornih odnosov moški v študiji niso bili srečni”. Sporočilo postaja jasno: (z)družiti se moramo.
Morda smo na večji prelomnici v svojem razvoju, kot se večina ljudi zaveda. Zdi se, da smo dosegli skrajni rob raziskovanja individualizma in se pripravljamo na večje ravnovesje s kolektivno identiteto. To ni vrnitev k tradicionalnim načinom, temveč sinteza naše rasti kot posameznikov s skupno izkušnjo, po kateri zdaj hrepenimo. Ta sinteza pomeni naslednjo stopnjo človeškega razvoja.
PREBERITE TUDI:
- Osamljenost ubija
- Osamljenost sodobnega človeka je na pohodu
- Osamljenost uničuje zdravje in lahko vodi celo v smrt
- Osamljenost oslabi imunski sistem tako kot kronični stres
- Zaradi strahu pred osamljenostjo se ljudje zadovoljijo s slabšim partnerjem
