Všeč so mi sistematski pregledi.
Na vsakih pet let.
Seveda mi niso všeč.
Moj poklic je univerzitetni učitelj. Z avtomobilom ali kolesom se zapeljem v center mesta. Sprehodim se do predavalnice. Ena vrata moram odpreti. Prehoditi moram šestnajst stopnic. Vstopim v predavalnico skozi že odprta vrata. Predavam, predvsem pa se pogovarjam s študentkami in študenti. Včasih prižgem računalnik in nekaj projiciram na platno. To platno razgrnem tako, da ga z desnico potegnem navzdol. Potem na enak način odidem domov. Ali kam drugam.
A na sistematski pregled moram iti. Zakaj? Temu vprašanju se ne odpovem. Pravijo, da zato, ker sem trmast. Tako pravijo tisti, ki razloga za postavljanje vprašanja “zakaj” ne želijo razumeti. Ne želijo razumeti. Ker vem, da ga zmorejo razumeti. Pa sem pogledal v zakon. V dva zakona. Prebral sem in razumel, da je zdravniški pregled pravica delavca. Ne pa dolžnost, sama po sebi. Dolžnost je samo v poklicih ali pri vrsti dela, ki je bodisi posebej nevarno in težavno bodisi terja človeka z odličnim zdravjem. V zakonu tudi piše, da “biti zdrav” ni pogoj za “priti na delovno mesto” in “ostati zaposlen”.
A na sistematski pregled sem moral iti. Zakaj? Ker tako pač je. Zakaj? Ker je tako od nekdaj. Zakaj? Ker gredo vsi sodelavci in sodelavke. Zakaj? Ker morajo. Zakaj? Ker tako določa zakon. Ni res. In da to ni res mi je potrdil sam inšpektor za delo. Samo podpisati se ni želel na potrditev. O tem sem pisal tudi pristojnemu ministrstvu. Odgovor sem dobil. A ne odgovora na vprašanje “zakaj”. Dobil sem odgovor, v katerem so bili navedeni členi. Pisal sem jim z vprašanjem, kakšna je njihova uradna razlaga teh členov. V odgovor sem dobil spisek členov. Torej odgovora nisem dobil.
Ampak na sistematski pregled sem šel. Zadnji. S časovnim zamikom. Potrdilo mojega osebnega zdravnika, da sem OK za delo, ki ga opravljam, ni zadoščalo. Tudi ne njegova potrditev, da dobro vidim, ker dobro vidim. Zadoščal bi samo urin, ki bi ga v kozarček izločil v njegovi pisarni, ali pa in najbrž res bolj primerno v toaleti. Zadoščala bi tudi krvna slika. Ne pa pregled oči. Zakaj?
Zato, ker po zakonu, tako pravijo drugi, sistematski pregled ne sme opraviti osebni, lečeči zdravnik, ampak zdravnik in zdravstveni zavod, ki ima naziv “za medicino dela”. Torej zavod, ki ga moram obiskati enkrat na vsakih pet let in se pogovoriti z zdravnikom, ki me vidi prvič, morda že drugič. Tako izgleda sistematski pregled: lulanje, odvzem krvi, pregled vida (odličen, ne nosim očal, imam vozniški izpit, doživljenjski) IN pogovor z zdravnikom.
Še vedno me je zanimal “zakaj”. In sem ga našel. Ta isti zavod je izdelal “strokovno študijo” o “stopnji tveganosti” mojega poklica. Stopenj je več. Zato, da ti rečejo, ukažejo, da na ta pregled moraš (in ta zavod, enako kot drugi zavodi, s tem odlično služi, tudi direktor kar spodobno, a ga nisem nikoli videl, nekoč pa je bil še župan), če je tvoje delo ocenjeno s stopnjo tveganja, ki je vsaj 2. Tako pravijo. In sem šel pogledati v uradni dokument. Res je: stopnjo tveganja so za moj poklic in moje fakultetno delo ocenili z 2. V tem zavodu. Zato MORAM vsakih pet let na lulanje, odvzem krvi in pregled odličnega vida, pa na klepet z zdravnikom. A tudi, če ne bi videl odlično in tudi, če ne bi videl ničesar pred seboj, bi še vedno lahko opravljal isti poklic in bil zaposlen. Ker biti zdrav in dobro videti ni pogoj za zaposlitev in za njeno ohranitev. Predvsem ne na mojem delovnem mestu.
Potem pa sem poskusil s presenečenjem. Vprašal sem, sicer zelo prijaznega zdravnika, v Slovenijo je prišel in Nemčije in pri nas mu je všeč, posebej ob morju: “Zakaj pa nas ne vprašate nič o psihičnem počutju, stresu, morda celo mobingu ali šikaniranju? To je pomembno za imunski sistem, sploh pa za raven slabega holesterola v krvi, ne?” Očitno se je zmedel. Vzel si je nekaj sekund za premislek. In prijazno odgovoril: “Gospod doktor, če potrebujete pomoč psihiatra ali psihoterapevta, imam kolega, ki ga lahko priporočim …” Na koncu sva se smejala in govorila o kolesarstvu. Res prijeten gospod. Sem se pa res vprašal, če rabim … No, potem sem odkolesaril svoj športni del dneva.
Dr. Andraž Teršek je prebivalec in državljan Republike Slovenije, ki hodi na sistematske zdravstvene preglede
PREBERITE TUDI: Morda je lepo in zdravo, če si nadeneš masko
