To so razlogi, da so najbolj inteligentni ljudje pogosto nesrečni

Morda imajo celo ljubečega partnerja in zdravo razmerje; službo, kjer so uspešni in cenjeni; prijatelje, ki jih imajo radi – a se vseeno pogosto počutijo osamljeni, žalostni in apatični. Že slavni Ernest Hemingway je dejal “sreča je pri inteligentnih ljudeh nekaj najbolj redkega.”

Veliko ljudi z visokim IQ in EQ je nagnjenih k preveč razmišljanja. Neprestano vse analizirajo; vsako dejanje, izjavo; dogodek … Kaj šele smisel življenja in vse, povezano s tem. To je lahko izjemno izčrpljujoče, sploh kadar privede do ne ravno optimističnih zaključkov in ugotovitev.

Zagotovo ste že slišali za rek ‘Ignorance is bliss’? V Sloveniji bi si v ta namen lahko izposodili svetopisemski rek ‘blagor ubogim na duhu, kajti njih je nebeško kraljestvo’ – in kako zelo res je! Manj kot veš, se zavedaš in razumeš, bolje ti je, bolj si lahko brezskrben in zadovoljen. Ne raziskuješ stvari, ker verjameš, kar ti povedo, servirajo drugi.

Ljudje, ki se zavedajo, kaj se v resnici dogaja okoli njih in po svetu (kar NI tisto, kar prikazujejo splošni mediji), so težko veseli in brezskrbni. Sposobnost začutiti druge ljudi; ugotoviti njihove skrite motive pa pogosto vodi v razočaranje. Težko se tudi sprijaznijo z realnostjo življenja; odsotnostjo moralnih vrednot mnogih ljudi in stanjem sveta, kar jih prav tako vodi v razočaranje in celo depresijo.

Inteligentni ljudje dobro vedo, kaj si želijo in zaslužijo in na manj preprosto ne bodo pristali – pri tem ni pomembno, za katero področje življenja gre. To pomeni, da so redkeje in težje zadovoljni s svojimi dosežki, pa tudi težje si najdejo ustreznega partnerja, sploh ženske.

Visoke standarde imajo tako do drugih kot tudi do sebe in ko vidijo, da so edini, ki si res prizadevajo biti kar najboljši v vsem, česar se lotijo; dati vse od sebe, jih to vodi v občutek razočaranja in osamljenosti, izoliranosti.

Ker imajo visoke standarde in pričakovanja do sebe, to pomeni, da so tudi zelo zahtevni in strogi do sebe – pogosto so hudi perfekcionisti. To pa je ključna lastnost, ki onemogoča pravo srečo. Ne dopuščajo si napak; do potankosti analizirajo vsako svoje dejanje, vedenje in izjavo in če menijo, da česa niso izpeljali najbolje kot je možno, se zato v mislih zmerjajo, obsojajo in bičajo.

Pogosto npr. zvečer ležijo, da bi zaspali, ko jim nenadoma dobesedno prileti neka misel o nekem dogodku, ki se je morda zgodil pred dnevi, tedni ali celo meseci (lahko pa tudi leti), ko se stvari niso odvile, kot bi si želeli, in jih začne preganjati, da ne morejo zaspati, ker premlevajo in premlevajo … Ali pa jih takole sredi noči zbudi kaka misel o kaki še nezaključeni, nerazčiščeni zadevi in jim preprečuje, da bi zaspali za uro, dve ali celo več. Občutek krivde in pretirano analiziranje pa sta znana ‘ubijalca’ sreče.

Visoko inteligentni ljudje (ponovno – IQ in EQ) niso zadovoljni z običajnim, vsakdanjim življenjem. Tako pogosto iščejo nekaj več: nekaj večjega, pomembnejšega – nek višji namen, cilj. Nekaj izjemnega, globokega, sanjskega, idealnega … in tega v realnem svetu, jasno, ne najdejo.

Ker so sami zelo globoke osebe, ki jim površinski pogovori o vsakdanjih stvareh in ozkoglednost ter ‘razgledanost’, ki temelji na spremljanju splošnih medijev ni blizu, jim manjkajo tudi sorodne duše. Ljudje, ki bi bili na isti ravni razmišljanja in razumevanja in s katerimi bi se lahko pogovarjali o tovrstnih stvareh na drugih nivojih kot se večina.

To, da nas nekdo zares razume in sliši je ena najpomembnejših človekovih potreb in najboljših izkušenj v življenju – in nje odsotnost da lahko izjemno hude občutke osamljenosti in izoliranosti. Le kaj je boljšega, kot sedeti nekje s sorodno dušo, se pogovarjati o najglobljih stvareh in se zraven zavedati, da te druga oseba do potankosti razume in čuti? Visoko IQ in EQ ljudje zelo redko doživijo tovrstno srečo in občutek izpolnjenosti – ravno obratno – večinoma se počutijo nerazumljene, neslišane in osamljene. Bolečina je še hujša ob zavedanju, da ostali niso sposobni niti dojeti in  videti, kaj šele ceniti globin njihovega uma.

Sedaj je že znanstveno dokazano, da za svojo srečo izjemno inteligentni ljudje potrebujejo veliko samote, precej več kot povprečno inteligentni. To nikakor ne pomeni, da so asocialni – radi se družijo, sploh z ljudmi, ki so na njihovi stopnji razumevanja – a potrebujejo veliko časa zase in svoje misli, razmišljanje.

Ko se družijo, se družijo z ljudmi, ki so jim po IQ in EQ vsaj malce blizu; in ko se pogovarjajo, se pogovarjajo o pomembnih, globokih stvareh, ne pa o vremenu, hrani, politiki ipd. In dandanes, ko je družba postala tako plehka, materialistična in površinska, je še toliko težje najti ljudi, s katerimi imajo lahko pogovore na takšnem nivoju.

Ker so nagnjeni k pretiranemu analiziranju in hočejo vedno razumeti, kaj in zakaj se dogaja okoli njih; pa tudi ker ob svoji sposobnosti zavedanja vidijo ne ravno rožnato realnost in prihodnost, imajo pogosto težave z anksioznostjo in depresivnim počutjem. To povezavo (visok IQ in nagnjenost k anksioznosti in depresiji) so potrdile tudi že mnoge raziskave.