Ko govorimo o afektu, govorimo o nezavedni čustveni dinamiki, ki najmočneje zaznamuje celoten družinski sitem in odnose v njem. Afekt je izražanje notranjih emocionalnih stanj. Afekti so vedno povezovalec vsakega sistema in odnosa v sistemu.
Kadar se družinski sistem spremeni, to ne pomeni, da afekta ni več, ampak da se je ta afekt reguliral ali spremenil. Čutenja so se razdelila, v sistemu je obogatitev čustvene dinamike, čemur sledi povečanje zavesti in izgradnja temeljnih komponent zdravega razvoja, ki sistemu omogoča integracijo izkušenj. Afekt je nekaj nezavednega, zato so v njega vključene vsebine implicitnega spomina, ki je lahko tudi predverbalen. Kljub temu, da spomini niso zavedni, jih telo shrani. Temu lahko rečemo organski spomin, ki se ob podobnih vzdušjih v sedanjosti ponovno prebudi.
Afektivni psihični konstrukt
Prav zaradi tega organskega spomina bo posameznik v drugih prebujal neke afekte, ki so mu znani in bo v določenih primerih sam ponovno postal žrtev teh afektov. Lahko pa bo druge obravnaval na način, kot je nekoč bil obravnavan sam, kar se najpogosteje pokaže pri zlorabah. Zelo tipično se to pokaže pri spolni zlorabi. Če bo posameznik zlorabljal otroke, bo na ta način hotel povedati, kaj se mu je dogajalo. Lahko se zgodi, da ga bodo zlorabljali drugi in bo vedno silil v take odnose. V relacijski teoriji temu pravijo afektivni psihični konstrukt, katerega temelj je v tem primeru zloraba. Gre za kompulzivno ponavljanje nerazrešenih bolečin, ki so globoko usidrane v intrapsiho posameznika in zato postanejo temeljni afekt, ki organizira vse nadaljnje odnose in dojemanja.
Regulacija afekta
Regulacija afekta pri majhnem otroku je potrebna takrat, ko za otroka postanejo čustva neznosna oziroma ga preplavi neko čutenje in z določenim vedenjem vznemiri svoja starša in svojo vznemirjenost prenese nanju. Starši sprejmejo njegovo stisko, vendar je pomembno, da starši ne podoživljajo enake stiske, kot jo doživlja otrok, ampak jo preoblikujejo, poimenujejo, poiščejo ustrezno razlago za otrokova čutenja, kaj sporoča in mu preoblikovana čustva vrnejo v obliki komentarja varnosti ali kake druge smiselne komunikacije (dotika, hranjenja, zibanja, božanja …). Če otroka pomirimo, dobi izkustvo, da je njegovo vznemirjenje obvladljivo. Otrok, ki je imel tako izkustvo pri starših, bo lahko proces predelave težkih čutenj avtonomno predelal, se pravi tudi takrat, kadar ne bo prisotna zanj pomembna oseba.
Travme, kot so zlorabe, zanemarjenja in pretirana stanja neuglašenosti, vodijo v okrnjeno zmožnost posameznika, da regulira težka čutenja. Nesposobnost uravnavanja čustev lahko povzroči preobčutljivost osebe na neprijetne izkušnje, ki jih zlahka prepozna kot grožnje samega obstoja. Tako so lahko, podobno kot dojenčki, ki jim primanjkuje kortikalnega nadzora, travmatizirani ljudje prepuščeni svojim senzacijam, telesnim odzivom in čustvom. Da bi dosegli uravnavo čutenj, se vedejo neprilagojeno in nefunkcionalno, kar se lahko kaže kot posttravmatski simptom.
Afekt v partnerskih odnosih
Če se o stvareh, ki se dogajajo v odnosih, veliko pogovarja, je tudi nadzor nezavednega afekta, ki se posamezniku prebuja, večja. To pomeni, da posameznik v odnosu z drugimi lahko razreši nezavedne afekte. To še zlasti velja za partnerski odnos, kjer se teh nezavednih afektov prebudi največ in so tudi najmočnejši, zato je v odnosu pomembno zavedanje tega. V primeru, da se partnerja tega zavedata, si lahko v težjih trenutkih nesoglasij, ki se prebujajo iz neke daljne preteklosti, lažje prideta naproti, zato je odnos tisti, ki lahko odreši stare rane, ali pa jih še poglobi in dodatno rani.
Kontakt
Društvo za pomoč ljudem v stiski Lučkin svetilnik
Andrej Omulec, mag. zakonskih in družinskih študij
GSM: 041 888 246
